Konec panka v Helsinkih je delo češkega pisatelja Jaroslava Rudiša, ki se je poleg pisateljevanja uveljavil tudi kot dramatik, scenarist in avtor stripov.  V romanu je glasba vseprisotna, kar je bržčas odraz tudi pisateljeve vpetosti vanjo; bil je namreč celo menedžer pankovske skupine. Tudi v romanu Konec panka v Helsinkih odzvanja pank (najbolj oboževani skupini predvsem Sex Pistols, Die Toten Hosen), ki s svojo kaotičnostjo in glasnostjo skuša preglasiti vse, kar spodkopava človečnost. Delo bi lahko razumeli tudi kot roman uporništva. V dveh ločenih dogajalnih prostorih v duhu panka namreč živijo protagonisti, ki jim glasba predstavlja smernice navideznega upora proti družbeni ureditvi, ki jim krati danes pripoznane osnovne človekove pravice (tj. pravica do združevanja, do svobode govora, do enakopravnosti itd.). Avtor zelo neprizadeto opisuje doživljanje mladih v tistem času, ki jim je vzel upanje v boljšo prihodnost, začenši z odvzemom pravice do pridobitve izobrazbe. Gre namreč za povojni čas v Vzhodni Nemčiji in na Češkoslovaškem, kjer so bili najstniški prekrški v skladu s komunistično ureditvijo strogo sankcionirani. (V nekoliko modernejši dobi se upira sicer tudi Oletova hči, gre za ekoupor, upor proti mogočnosti kapitala na račun podjarmljenih novodobnih sužnjev in uničevanja okolja.)

Naslov knjige je povezan z Oletovim barom Helsinki, ki je zgolj sam sebi namen. V njem se združuje neproduktivna klientela sanjačev, ki jih je čas povozil že davno tega. Vdajajo se alkoholu, drogam brezdelju in profanim užitkom. Dogodki so imenitno opisani tako, da se nam izriše neka subtilnost, kljub jezi občutimo potlačenost in neizživetost za krivice občutljivejših najstnikov. Pripoved je osredotočena na življenje Oleta in Franka, ki sta ustanovila band, imenovan Automat. Sprva glasbeni vzpon predstavlja bralcu pričakovanje uspeha dvojice, kar pa se, zanimivo, ne zgodi. Romaneskna junaka kljub številnim romancam, ustvarjeni družini, visokoletečim idejam in vizijam o boljši prihodnost ne prebijeta rutine, posledice teže režimske utesnjenosti, ki ju je pomendrala v najstniških letih.

Biografija prve dame carske Rusije v prelomu iz 17. v 18. stoletja poleg izjemno prizemljenega razmišljanja ženske, ki se je povzpela iz socialnega dna, postreže z zanimivim vpogledom v tedanje duhovno-zgodovinske posebnosti takratnega življenja. Življenjska usoda Marte Helene Skowronske, kasneje poimenovane Katerine I. (1684‒1727), je bila navdihujoča tudi za Voltaira, znamenitega razsvetljenskega misleca, ki jo je poimenoval za “najbolj neverjeten vzpon 18. stoletja”. Pomenljivo pa je bilo tudi darilo nekronane poljske kraljice Elzbiete Sieniawske ob obisku v Jaworovu na Poljskem, saj je nepismena prejela zbirko pravljic Zgodbe in pravljice iz preteklosti francoskega pisca Charlesa Perraulta. Ker sama ni znala brati, je šele ob šolanju svojih deklet, ki sta usvajali prve francoske besede, ugotovila, da jo je simbolično primerjala s Pepelko.

Zgodba, vredna filmske upodobitve, se je začela s smrtjo Katerininih staršev, ki so umrli zaradi kuge. Preživela deklica je bila poslana v Marienburg k zakoncema Glück, kjer je bila deležna stroge vzgoje. Nekoč so mesto napadli ruski vojaki in Katerino ujeli na ulici. Verjetne smrti jo je rešil feldmaršal Šeremetjev, debelušen perverznež, ki jo je imel za vojni plen. Ni trajalo dolgo, ko je njeno žalost opazil Aleksander, carjeva desna roka, ki je postal ljubezen njenega življenja in ji je s svojimi modrimi nasveti pomagal ohraniti trezno glavo in s tem življenje, ko si jo je za priležnico izbral sam car.

Biografija je hkrati tudi zgodovinski roman, ki subtilno razkriva mnoge plasti družbenega življenja v tedanji carski Rusiji. V oči v prvi vrsti bode izjemna patriarhalnost. Vloga moškega do žensk je bila osredinjena na vzdrževanje družinske linije spričo pogoste umrljivosti otrok, pri čemer povprečna ženska ni bila deležna ljubečega odnosa; pretepanje je bilo nekaj povsem vsakdanjega, ravno tako tudi brezglavo varanje. Če je bila ženska udeleženka tovrstne dejavnosti, ji je sledila kruta usoda, ki jo je določal zakon: do vratu so jo zakopali v zemljo in jo kamenjali do smrti.

Najbolj plodovit slovenski pisatelj z več kot 160 izdanimi deli, Ivan Sivec, je leta 2021 izdal tudi biografski roman slovenskega realističnega pisatelja, časnikarja, politika in ljubljanskega župana, Ivana Tavčarja. Naslovu dela ‒ Visoški gospod ‒ je povedno dodal podnaslov Vse ljubezni pisatelja Ivana Tavčarja. Delo je napisano v 1. osebi in je plod študija Tavčarjeve življenjske poti in odkrivanja avtobiografskih delcev v njegovem bogatem literarnem opusu.

Delo obsega 10 poglavij (1. Otroštvo, 2. Prva ljubezen, 3. Dunaj, 4. Odvetnik, 5. Franica, 6. Med gorami, 7. Visoko, 8. Župan, 9. Cvetje, 10. Kronika), kjer se nam izrišejo Tavčarjeve ljubezni v najširšem pomenu besede. Svojo domačijsko ljubezen je opisal v zbirki novel Med gorami, prav tako pa se k njej vrača tudi v slovenski klasiki, v romanu Cvetje v jeseni, po katerem je bil posnet tudi film. Bil je kljub spornemu očetovstvu ljubljen otrok, prvorojenec in v nekaterih pogledih podoben Prešernovi usodi; šolati so ga želeli za duhovnika, že zgodaj ga je od doma gnala uka žeja, zaradi nevarnosti domotožja ga nekaj let niso poslali domov niti med počitnicami.

Davnega leta 1979 je luč sveta ugledal biografski roman Najbogatejši Kranjec, ki na poljuden način predstavi življenjsko pot Žige Zoisa (1747‒1819), o katerem se najbrž povprečni Slovenec še iz šolskih let spomni, da je bil mecen slovenskih razsvetljenskih literatov. Najverjetneje pa se vedenje o njegovem enormnem doprinosu slovenski kulturi in gospodarstvu s tem podatkom tudi konča.

Tita Kovač (1930‒2016), slovenska kemičarka, pisateljica in publicistka, znana tudi po svojih dokumentarnih biografskih romanih o Janezu Vajkardu Valvasorju (Spomini barona Valvasorja) in Janezu Bleiweisu (Slovenski oratar), je skrbno zbrala tudi podatke o za takratno Kranjsko zelo pomembno rodbino Zois, ki je bila sicer po očetovi strani benečanskega porekla. Tu ne gre le za kronološko navajanje rojstev družinskih članov in njihovih vlog. Osredotočila se je na pravičen in premišljen prevzem posla od ostarelega M. Angela Zoisa, ki naj bi ga vodil sin Sigismund oz. Žiga po naše. Žiga je imel tudi precej moških sorojencev, zato je imel njegov oče daljnovidne načrte, ko je izbiral svojega naslednika. Mladeniča je kmalu uspešno uvedel v poznavanje vseh dejavnosti svojega posla, le-ta pa je s podpisom pogodbe pri 30. letih postal najbogatejši Kranjec.

Delo mlade Anje Mugerli (1984) je zbirka sedmih kratkih zgodb. Morda malce presenetljivo ne odražajo nekega instantnega zgodbovnega fragmenta v sodobni zahodni družbi, ki bi se lahko zgodil v kateremkoli miljeju, saj smo zaradi globalističnega ustroja pogosto priče zabrisovanju ne samo individualnih, temveč tudi nacionalnih razlik.

Naslovi kratkih zgodb so kratki (Jabolkosnedka, Pust, Čevlji, Čebelja družina, Pirta, Rdeči petelin in Jezero) in že vsebinsko vezani (tudi) na slovenskost in se spogledujejo z antropološko konotacijo. Nikakor pa ne gre za strogo omejenost na slednje; zgodbe prekoračijo omejenost ‒ tako časovno kot prostorsko, nadvse zanimiva pa je hkratna vpeljava nezavednega doživljanja protagonistov, kar lahko deluje tudi tesnobno in grozljivo. Kleni okvir tradicionalne družbe, ki vzbuja elemente domačnosti, rustikalnosti in trpkosti, se vsaj deloma prepleta z vnosom sodobnega življa, ki do preteklosti goji strahospoštovanje.

Bogata je tudi motivna pestrost zgodb. Preteklost v zgodbah je večinoma vezana na odsotnost oz. izgubo bližnjih oseb, kar preskoči na sodobne tegobe. V Jabolkosnedki se motiv rezanja jabolk na krhlje (asociativno poigravanje s Proustovimi magdalenicami, kjer obred rezanja jabolka na krhlje obudi spomin na umrlega moža) zlije s sodobno odsotnostjo partnerja in težavami s spočetjem otroka. Motiv pusta v istoimensko naslovljeni kratki zgodbi oriše nekdanjo tradicijo izdelovanja mask, »vpoklicem« v bratovščino neporočene vaške moške, kar je lahko vzpodbudilo doživljanje strahu, groze in odpora pri posameznikih. Sodobni čas prinaša priložnost za soočanje s strahom.

Družbeni roman pisateljice Jennifer Clement z naslovom Molitve za ugrabljene je postavljen v mehiško džunglo, kjer je vsakodnevno življenje depriveligiranih domačinov neprimerno otežkočeno v primerjavi z ljudmi v eno uro vožnje oddaljenem Acapulcu. Poleg smrtonosnih škorpijonov, mravelj, kač in helikoptrskega škropljenja s pesticidi izginjajo tudi ljudje; v večini primerov lepa dekleta. Da bi matere zavarovale hčerke, ob rojstvu razglašajo, da so rodile dečke in njihov spol do pubertete uspešno skrivajo. Nato jim črnijo zobe, da bi izgledale neprivlačno. Ob redkih nenadejanih obiskih članov mamilarskih kartelov se dekleta skrijejo v skopane luknje, kjer kot prestrašene živali čakajo, da nevarnost mine. A tudi v vasici v odročni džungli, v bližini katere se ilegalno bohotijo makova polja, nekoč ugrabijo pripovedovalkino prijateljico, prelepo Paulo. Dogodek travmatično zareže v pripoved in predstavlja osrednji motiv, okrog katerega se pletejo skrivnosti …

Nenavadna in napeta zgodba s pomočjo pretanjene pripovedne tehnike in izpiljenega, skorajda realističnega sloga, v treh delih odstira dve časovni jedri. Retrospektivno nam s pomočjo spominov, fotografij in skrbno shranjenih igrač subtilno nakazuje nekoliko srečnejšo preteklost protagonistk, ko so zanje še poskrbeli možje. Po njihovi migraciji v ZDA, kjer so si ustvarili novo življenje, so izgubile finančno in psihološko varnost, vse bolj pa se nakazuje, da jih je poleg moških zapustilo tudi upanje v boljši svet. Od trenutka spoznanja, da so ostale same, zanje obstaja samo enolična sedanjost, za katero se zdi, da je s svojimi nevarnostmi tako zelo predvidljiva, da jim vsaj začasno ne predstavlja nikakršnega izziva več.