Jenny Jägerfeld je 47-letna švedska psihologinja z obilo izkušnjami na področju psihiatrične obravnave otrok in odraslih. Svoje tovrstne izkušnje je z izjemno pretanjenim občutkom prelila tudi v svoja literarna dela. Že uveljavljena avtorica je prejela kar nekaj uglednih nagrad, med drugimi tudi nagrado Astrid Lindgren. Svoje uvide trpečih najstnikov, katerih problemi so zaradi širšega nerazumevanja velikokrat skriti družbi, je izvrstno opisala tudi v mladinskem (problemskem) romanu z naslovom Kraljica smeha.

Zgodba se dogaja v švedskem mestu, ki bi bil lahko tudi katerikoli kraj na svetu, kjer se odvija popolnoma običajno zahodnjaško življenje. Najstnica Sasha kot prvoosebna pripovedovalka, zanimivo, želi postati kraljica smeha, kar je zadnja od njenih sedmih zapovedi. Teh se trdno oklepa, saj jo nekako ohranjajo pri zdravi pameti in ji dajejo vsaj navidezno varnost.

Vsebina teh zapovedi je namreč diametralno nasprotna od dejanj in želja njene pokojne matere, ki si je kljub psihiatrični pomoči vzela življenje. Sasha se čez noč znajde v 1-starševski družini; zanjo skrbi sicer ljubeči oče, ki pa zaradi skrbi za hčerko ne more in ne zmore odžalovati svoje izgube. Žalovati pa vsaj na začetku ne zmore niti Sasha, saj jo je travmatični dogodek “zamrznil” v času, ki ga preživlja s prijateljico Märto in s težnjo po upoštevanju svojih zapovedi. Sprememba hčerinih navad in želja ter odsotnost pričakovanih čustev (jeza, jok) očeta tako zelo skrbita, da se zaupa psihoterapevtki, ki Sashi določi datum za srečanje.

Sodoben slovenski mladinski roman Gremo mi v tri krasne Nataše Konc Lorenzutti bo v šolskem letu 2021/2022 obravnavano književno delo v okviru Cankarjevega tekmovanja na šolski in regijski ravni. Glede na naslov morda nehote asociira na slovensko filmsko uspešnico Gremo mi po svoje. Vsebina obeh del je deloma sorodna ‒ gre za odraščajočo mladež, ki se v času poletnih počitnic poda na tabor v osrčje neokrnjene narave v bližino gora.

Roman Gremo mi v tri krasne, ki ga je izdala Miš založba, od filma odstopa v deležu komičnosti. Prav komičnost je bržčas dejavnik v mladinskem filmu Gremo mi po svoje, ki ga pri visoki gledanosti v slovenskih kinematografih ni mogoče spregledati. Ravno prav zoprni vodnik, v vlogo katerega se je odlično postavil Jurij Zrnec, v gledalcih zbuja smeh, med varovanci pa nekoliko manj.

Izpostavljena problematika romana

Bolje kot z njim se znajdejo brez njega, so samostojni, polni idej in prekipevajoče energije. Tudi najstniki v romanu Gremo mi v tri krasne se podajo na (sicer s strani staršev vsiljeni) tabor, kjer pa se večinoma vsaj sprva ne počutijo dobro. Sebe in/ali okolico doživljajo negativno, kot glavni krivec za vse pa je opredeljen pametni telefon. Knjiga ponuja intimnejšo priložnost, da se psihologija najstnikov pokaže v polnem razmahu.

Mladinsko delo Nataše Konc Lorenzutti je, kot je v slovenskem mladinskem leposlovju že skorajda stalnica, problemski roman. Morda je kar malce preambiciozno zajela pester nabor mladostniških težav (od motenj hranjenja, samopoškodovalnih vedenj, paničnih napadov, depresije do prebolevanja razpada družin in smrti znotraj njih), ki izvira iz izjemno slabe samopodobe.

Nekoliko vprašljivo je, ali je vir vsega zla res prekomerna in s strani staršev nekontrolirana uporaba pametnega telefona, preko katerega najstnice pridobivajo nerealne podobe o tem, kako bi morale izgledati, da bi bile všečne drugim. Treba se je zavedati, da so motnje prehranjevanja obstajale že davno tega. Bolj kot to se za ranljivostjo odraščajočih mladih skriva nefunkcionalno družinsko ozadje (nepredelana smrt svojca, ločitev, prepiranje staršev, novo partnerstvo ali nov sorojenec, nepredelana travma staršev, agresija), znotraj katerega se zmedeni in osamljeni otroci zatekajo v pasti sodobne tehnologije.

Po branju Hane, romana uveljavljene češke pisateljice Alene Mornštajnove (1963) sem ob izidu njenega novega romana Tiha leta pričakovala veliko. Hana slikovito in tankočutno opisuje dogajanje v mestecu Meziriči. Spodjeda ga vedno bolj očitni antisemitizem, ki se konča v množičnih deportacijah v koncentracijska taborišča. Nekdaj prijatelji in sosedje pod vplivom propagande spremenijo svoj odnos do Judov in le redkokdo se upa zoperstaviti navodilom oblasti. Roman Hana pa zaradi teme (ki jo, zanimivo, zelo pogosto ubesedi druga povojna generacija nekdanjega vzhodnega bloka) še ne bi bila tako vznemirljiva, če ne bi resnično presunljivo prikazovala Haninega notranjega sveta ob krutih zahtevah okolice in lastnih zmotah. Počasi drvi v kolesje koncentracijskega taborišča, grozot katerega se bralec zaveda, Hana pa (še) ne.

Opis romana Tiha leta

V pričujočem romanu Alene Mornštajnove, Tiha leta, pisateljica ostaja zvesta češki zgodovini, ki je usodno zaznamovala tudi življenje sodobne tamkajšnje družbe. Vrača se v čas klenega komunističnega režima, ki je s pomočjo ideološke socialistične podstati propagiral družbeno enakost, v realnosti pa so vodilni partijci izkoriščali svoj vpliv. Bolj kot karikiranje družbene neenakosti je vsaj v neformalnem prvem delu moč čutiti pristen utrip časa, ki ga je narekoval režim. Znotraj Svatoplukove širše družine, sprva živeče v Pragi, se tre veliko različnih ideoloških paradigm, podedovanih vzgojnih vzorcev in vplivov duha časa.

Če ostala družba ne jadikuje več glede vojne, sta Svatoplukova sestra Doubravka in brat Rostislav utrpela v njej nepopravljivo škodo; slednji si je po preživetem bombandiranju Dresdna večkrat (sicer neuspešno) želel vzeti življenje. Ljudje so brez vsakršne psihološke pomoči živeli iz dneva v dan in skušali živeti s svojo travmo. Večini je uspelo; a posledice so se kazale v apatičnosti, socialni fobiji, zlorabi alkohola idr. V ta negotovi čas se je vsidral komunizem in ljudem dodal novo plast strahu. Najmlajša generacija se z rahljanjem udarniškega naboja na to ni več požvižgala; kot bi čutila “veter spremembe”, je namesto dela kot prej najbolj čislane vrednote postavila ugodje.

Želja po svobodi v polnem pomenu besede se je manifestirala v njihovih emigracijah v tujino, ki so za družino prebeglega pomenile vsaj padec po družbeni (tj. partijski) lestvici. Večinoma pa je emigracija predstavljala ne samo simbolni rez z družino; neredko so se starši zaradi posledic dejanja svojih otrok zlomili, bodisi zaradi obtoževanja okolice, izločenosti iz družbe bodisi zaradi zavedanja, da je tisti otrok zanje takorekoč že pokopan.

Biografija o Gabrielli Coco Chanel izpod peresa Michelle Marly prikazuje vzpon mlade ženske, ki ji sicer v običajnih okoliščinah v Franciji ne bi bil omogočen. Obdobje la belle epoque (tj. zlata doba), ki je trajalo do cca. leta 1914, je za pravega meščana, svetovljana, nekoga, ki je dovolj omikan, da se vključi v francosko smetano, opredeljeval samo bogataše, dediče plemenitega porekla.

Coco Chanel je bila pravo nasprotje tem zahtevam. Oseba, ki je povprečnemu Evropejcu poznana vsaj po parfumu, če ne že po modni blagovni znamki, je presenetljivo imela precej klavrno otroštvo. To je bil čas, ko so bili otroci še brez družbene veljave in priznanih pravic. Coco je kmalu umrla mama, oče pa je njo in sestri poslal v samostan, kjer so bile deležne trde vzgoje. Sestri nista preživeli, Cocojina trdoživost pa se je med šivanjem vdajala sanjam po prostosti. Kot izvemo, je mlajši brat kmalu umrl, starejša pa je oče celo prodal za delovno silo. Hči umrle perice in neodgovornega krošnjarja je premogla precej lastnosti in sposobnosti, ki jih bogati dediči niso imeli: vztrajnost, ponos in neizmerno iznajdljivost. Vsekakor je bila tudi kreativnost ena od izjemnih Cocojinih lastnosti, ki jo je priznaval francoski umetniški prostor s Cocteaujem in Picassom na čelu. Manjko družinske odličnosti ji je kljub neformalni sprejetosti, zanimivo, povzročal precej krivic. Francoska elita je bila kljub nesporni odličnosti še vedno dovolj snobovska, da Coco sprva ni prejemala vabil na družabna salonska srečanja, zato pa so se zanjo zavzeli boemi ali pa je sama nalašč zakuhala kak škandal.

Rusko plemstvo (večinoma umetniki ‒ izjemni glasbeniki in umetniki) si je v Franciji našlo prostor za umetniško ustvarjanje v izgnanstvu. Kljub finančnemu propadu so bili sprejeti v francosko elito in tudi živelo na njen račun. Svoj lonček k temu je prispevala tudi Coco, ki je finančno podpirala Igorja Stravinskega in njegovo družino, prav tako pa tudi baletnike.

Roman srbskega pisatelja Darka Tuševljakovića s pomenljivim naslovom Vrzel (v originalu Jaz), za katerega je avtor prejel nagrado Evropske unije za književnost, je zgrajen in dveh vsebinskih delov. V obeh se kažejo vrzeli na različnih področjih: med starejšo in mlajšo generacijo, med represijo in svobodoljubjem, (nacional)partiotizmom in svetovljanstvom, med realnostjo in magijo, tradicionalizmom in pluralizmom vrednot, resnic, ki se simbolno porajajo med ljudmi v Srbiji.

V prvem delu Tuševljakovićevega romana Vrzel nas tretjeosebni pripovedovalec uvede v malce cinično in skorajda komično dogajanje v turističnem miljeju na Krfu, kjer se znajdeta dva para z različno težo ne/predelanih travm. Te so povezane z militaristično usmerjenostjo Srbije pred/v/po času srbske vpetosti v zadnjo vojno. Njihova resnost je prežeta s komercialno turistično izpraznjenostjo: v apartmaju se vije vonj po insekticidu, kopanje v bazenu je za rajo prepovedano, dodatni izleti so dolgi, naporni in skrajno nezanimivi. General Bogdan se ne spreneveda; za svojo mrkostjo, nezainteresiranostjo in cinizmom pestuje skrajno nezadovoljstvo s svojim trenutnim življenjem. Vsakršno naprezanje za doseg spremembe se mu zdi banalno, nevredno. Ob srečanju s pijanimi mladci iz Nizozemske pa doživlja skrajne razpone svojega čustvenega repertoarja: od neodobravanja, gnusa, sovraštva do indiferentnosti. V njih morda vleče analogijo s svojim zamolčanim sinom, ki se nam razkrije v drugem delu.

V času poletnih počitnic (tudi) nam občasno zmanjka domislic za krajše hribolazenje z nadebudnežem. Da ne bi obiskovali zgolj hribca v bližini našega doma, knjiga ponuja 100 predlogov za različno zahtevne vzpone, ki pa jih spremljajo namigi za dodaten obisk znamenitosti v bližini vzpetine. Predstavi tudi manj obiskane poti, kar je izjemno dobrodošlo v bogati ponudbi tovrstnih del. Kot pa se za vse prave Kekce spodobi, smo svojo pot vseeno začeli na Slemenovi špici.

Kekčeva potepanja (100 družinskih izletov čez breg in dol) nas popeljejo na zanimive vrhove, kraje, planote in razglednike, vse od morja do Goričkega in od Gorenjske do Dolenjske. Ne bo jih težko najti, saj vsak izlet spremlja celostranski zemljevid z označenim izhodiščem in ciljem.

Odločitev ali je izlet primeren za nas nam olajšajo kratke informacije, ki so pripisane vsakemu izletu:

• nadmorska višina
• višina izhodišča
• višinska razlika
• izhodišče
• dolžina poti
• oprema
• težavnost
• najprimernejši čas