V šolskem letu 2022/23 se bodo učenci 6. in 7. razredov OŠ pomerili v tekmovanju za Cankarjevo priznanje. Za to pristojen odbor je izbral književno delo, in sicer zbirko pesmi Ferija Lainščka s pomenljivim naslovom Ne: pesmi. Lainščka, v delih katerega pogosto občutimo melos prekmurskih ravnic, sicer poznamo bolj kot prozaista, uveljavil pa se je tudi kot dramatik in scenarist. Pred leti so učenci prav tako v okviru tekmovanja za Cankarjevo priznanje brali njegov fantastični otroški roman Velecirkus Argo.

Izbor pesniške zbirke Ne: pesmi ni presenetljiv, saj odraža primernost branja za odraščajočo mladež tako z dokaj preprosto zgradbo pesmi kot tudi z aktualno temo negiranja vsega, kar najstnikom ni po godu. Predvsem občutljivo pa je raznoliko občutenje prvih resnejših simpatij oz. ljubezni. Zbirka je dosegla odmev v slovenskem književnem prostoru, namenjenemu predvsem mladini, s kar dvema  nominacijama leta 2019; in sicer za desetnico (tj. slovenska literarna nagrada za otroško in mladinsko književnost) in večernico (slovenska književna nagrada za najboljše otroško ali mladinsko literarno delo minulega leta). Pesmi spremljajo domišljijske ilustracije, vezane na tekstovni kontekst, njihova avtorica pa je Nana Homovec.

Mladinski roman nemške pisateljice Petre Postert se dogaja v neznanem neurbanem kraju v časovnem razponu enega leta. Vsako poglavje zajema en mesec v letu 12-letne junakinje Josy Bruckner, njeno zgodbo pa dopolnjuje še dogajanje čebel v tistem mesecu. Ne gre za življenje katerihkoli čebel, temveč čebel Josefine Clare Bruckner (na kratko Josy), ki jih je podedovala po umrlem dedku. Glavna junakinja v romanu doživi mentalni preporod, saj jo dediščina nekako prisili, da začne na življenje gledati bolj stvarno. Njeno ugodje, npr. želja imeti psa, ukvarjanje z zgolj vodenimi in plačljivimi dejavnostmi in dojemanje sebe kot center dogajanja se s pomočjo čebel spremeni v bolj humano vrednoto; tj. skrbeti za druge, razumeti druge. Ta vrednota postane tako močna, da zamaje tudi vzgojni vzorec njenih staršev.

Dnevniški zapisi, namenjeni mladini, so večinoma hvaležno branje. Kar nekaj izmed njih je svetovno znanih (npr. zabavni dnevniški zapisi Jadrana Krta, Dnevnik nabritega mulca, Dnevnik Nejca Svetka), saj ponujajo zabaven vpogled v razmišljanje razposajenih mulcev in v njihove vragolije. Meni znani dekliški dnevniki so večinoma globlje izpovedi, vezane na odraščanje v kaotični družbi (npr. Dnevnik Ane Frank, Zlatin dnevnik).

Dnevnik poredne punce litovske pisateljice Kristine Gudonyte je obsežen dnevniški zapis odraščajoče Kotrine. Živi v Vilni, ki pa z izjemo omemb reke Vilnije ne postreže z infiltracijo v mestni živelj in v arhitekturne raznolikosti, tako da bi dogajalni prostor skorajda lahko označili kot instantni, zahodni. Izogibanje popisovanju zunanjega je morda namerno, da nas predrami ostra ločnica med nepremično okolico in burnim dogajanjem v notranjosti protagonistke. Profane mladostniške težave, kot so burne reakcije, izogibanje komunikacije z družinskimi člani in hkratno pogrešanje le-te (na točno tak način, kot ga mladostniki želijo), izoblikovanje svojstvenega pogleda na svet in s tem povezano godrnjanje okolice so izpovedane na svež način, začinjen s ščepcem kriminalke.

Zanimivo je dekletovo doživljanje svojih nekoliko nefunkcionalnih staršev in ločenega skrbništva, ki se ga brez večjih težav znebi takoj, ko ji prebivanje pri strogem in rahlo neočetovskemu očetu ni več po godu. Zdi se, da je pri Kotrine uporniška drža le izraz kljubovanja njegovemu pogledu na trd, že nekoliko preživet model vzgoje. Želja po njenih socialnih stikih z vrstniki začne upadati takoj, ko pobegne k sveže zaljubljeni materi, še huje; začne spoznavati, da njena prijateljstva niso pristna in kot taka nevredna globljega zaupanja. Čenče o svoji namišljeni nosečnosti je niso dotolke, pač pa so ji pomagale do spoznanja, da se prijateljstvo rodi v nesreči. Zamenjava z nosečo vrstnico, ki je namesto Kotrine odpotovala na “prevzgojne” počitnice na obalo, bi bila sicer v današnji e-dobi manj možna, nekoliko pa spominja na literarne in filmske upodobitve zamenjav otrok (ki so roko na srce sicer pogostejše in verjetnejše med enojajčnimi dvojčki).

Ob branju sodobnih mladinskih romanov pogosto trčim ob problemske romane, ki mladini skušajo približati problematiko, s katero se večina ne srečuje, npr. vprašanje spola, seksualnosti, uživanja drog, nasilje, vojna, revščina idr. Z rahlim oklevanjem sem zagrizla v branje Divjine, ker nisem točno vedela, kaj od naštetega lahko pričakujem.

Mladinski roman irskega avtorja Roddyja Doyla (1958) s pomenljivim naslovom Divjina nad odvede na dva dogajalna prostora, ki se izmenično sledita po poglavjih. Prvi je Dublin, kjer se dogajanje prične in tudi konča. Gre za urbani prostor, kjer v eni izmed hišk živi na videz povsem običajna petčlanska družina. Že samo to dejstvo lahko poraja navihane asociacije na divjino, ki se v vsakodnevnem življenju dogaja v neskladnostih med odraščajočo madežjo in odraslima. Vendar je divjina z naslova večpomenska.

Grainne, starejša “sestra” Toma in Johnnyja, je pravzaprav njuna polsestra, česar se vsi družinski člani zavedajo, vendar ne ustvarjajo razlik. Težavo in neke vrste odvečnost, nepripadnost družini (predvsem mačehi Sandri in mlajšima polbratoma) pa na skrivaj boleče predeluje sama. Tipično najstniško trpljenje je tako obremenjeno še z neko vrsto krizo identitete, saj v svojih sanjarjenjih poveličuje svojo pravo mamo in si predstavlja, kako se z njo sprehaja v New Yorku. Kraj njenega bivališča je pravzaprav edini stvaren podatek, ki ga ima o njej, vse ostalo so skromni spomini iz otroštva in popačene domišljijske predstave, za katere pa še sama ne ve, ali so plod nekdanje realnosti ali ne.

V takšno čustveno razklanost senzibilne najstnice nekega dne prispe sporočilo njene prave mame, da si jo želi obiskati in spoznati. Predstavljamo si lahko konglomerat dekletovih čustev, od pozitivnih, polnih hrepenenja, do negativnih, polnih grenkobe ob večno zastavljenih vprašanjih, zakaj jo je zapustila in se vse do tistega trenutka ni zmenila zanjo. Vendar si želi priti stvari do dna in obema da priložnost, priložnost, ki je sama od ranega otroštva ni imela. Gre za izjemno zrel Grainnin odziv ob upoštevanju njenih adolescentnih težav, ki ga ne bi zmogel niti marsikateri odrasli. Dekle ob začetnem razburjenju, razumljivo, potrebuje mir in oporo, da lahko prediha novonastalo situacijo. Ničesar pa doma ne prejme, saj sta mlajša polbrata zaradi razlike v letih na drugi kognitivno-čustveni ravni; njiju ni nihče zavrgel, imata eden drugega in mater, ki ljubeče skrbi zanju. Ob njunem nerazumevanju si odpre vrata v svet hrepenenja, želi si zaživeti na novo, s pravo mamo, s katero bi nadomestili vse zamujene trenutke.

Sodobni mladinski roman s povednim naslovom Fejk norveške pisateljice Mine Lystad je logično nadaljevanje romana Luzerka, kjer je v ospredju protagonistka Marie. Je edinka in živi z razumevajočo materjo blogerko, ki poleg sodobnih tendenc po zdravem življenju kot influencerka ni neka modna kokoš, pač pa osvešča svoje sledilce tudi z okoljsko tematiko (uporaba manjše količine embalaže in plastike pri polnjenju izdelkov in njihovem distribuiranju). Nasploh mati, čeravno ločena (stereotipno razmišljanje, da so otroci ločenih staršev pogosto neuspešni in čustveno dezorientirani, v tem primeru ne drži), predstavlja Marie varen okvir, vzgojo, ki otroku zaupa in ga opolnomoči do te ravni, da za svoja dejanja zna prevzeti odgovornost. Mati je svoji odraščajoči hčerki lahko zgled, kako socialna omrežja in medijski prostor nasploh izkoristiti apele v dobro družbe.

Marie, učenka predzadnjega razreda/letnika, se znajde v primežu svoje »nadrejene« pri šolskem glasilu, ki ji po svojem končanju šolanja obljublja mesto urednice, če se bo izkazala. V želji ugajati Marie (kljub materinemu dobremu zgledu) ne upošteva prave novinarske etike, pač pa prireja vsebino intervjujev tako, da deluje bombastično, šokantno in s tem privablja pozornost in všečnost tračev željne mladeži. Za lajke gre.

Roman skozi otroške oči z naslovom Patrulja z bazarja Bhut se dogaja v nekem nedoločenem indijskem bastiju (naselju revnih) ob bazarju Bhut in prikazuje pereče probleme sodobne indijske družbe.

Glavni literarni junak s sestro in staršema živi v eni od nešteto barak, postavljenih na črno. Živijo v skupnem prostoru, zato se mora med sestrinim preoblačenjem prestaviti pred vhod. Slabi bivalni pogoji (za vstop v skupno plačljivo umivalnico in stranišče celotnega bastija je potrebno čakati v vrsti) pa niso zgolj negativna plat njihove revščine ‒ kljub vsem skrbem je razvidno, da imajo otroci privzgojene delovne navade (nobena skrivnost ni, da morajo starejši otroci pomagati preskrbeti družino), pozitivne vrednote, med katerimi najbolj cenijo družino.

Prenaseljenost je eden od glavnih indijskih problemov. Visoka stopnja rodnosti, revščina in slabe higienske razmere se odražajo tudi v romanu Patrulja z bazarja Bhat. Ilegalni naseljenci so konglomerat ver, prepričanj, sposobnosti, veže pa jih skupna vdanost v usodo (le redkim pripadnikom njihovega kova se uspe preseliti iz smetiščnega naselja, kamor hodijo opravljat veliko in malo potrebo).