Maša Ogrizek (1973) je slovenska literarna kritičarka in književnica. Doslej smo jo poznali predvsem po delu Gospa s klobukom (2017), leta 2021 pa je izšlo njeno delo Lisičja luna, za katero je avtorica prejela 26. večernico za najboljše slovensko otroško in mladinsko leposlovno delo, Lisičja luna pa je bila nominirana tudi za desetnico leta 2022. Gre za sodobni fantastični mladinski roman, ki je izšel v založbi Miš. Odlikuje ga nekoliko neobičajen format glede na vsebino, saj spominja na slikanico, na slednjo pa utegnejo asociirati tudi ilustracije v temnih tonih Tine Dobrajc. Vsebina sama je večplastna in primerna za bralce 2. ali 3. triletja osnovne šole, kar so ugotovili tudi predlagatelji knjižnih del za interesno tekmovanje s področja slovenščine za Cankarjevo priznanje v šolskem letu 2023/24; delo je bilo izbrano za tekmovalce iz 6. in 7. razreda.

V delu je prisotna ločnica med realnim in fantastičnim svetom, prehajanje med njima pa je mogoče pod posebnimi pogoji. Tako iz realnega sveta v fantastični gozd nekega dne pridejo povsem običajni odraščajoči otroci s svojimi težavami in bolečinami. Čas v novem svetu preživljajo s samospraševanjem, spoznavanjem drug drugega in samega sebe, prilagajanjem na spremembe. Prevelika odstopanja v socializacijskem vidiku se začnejo brusiti; spoznajo, da so povsem različni, a hkrati morajo delovati za skupno dobro (kot pleme). Interpretacije vhoda v fantastični svet so lahko različne, glede na starost in dojemljivost bralca: od pustolovščine, v kateri so se znašli otroci, simbola, ki povzema prevetritev vrednot (prijateljstvo, svoboda, družina, pogum, žrtvovanje, žalovanje), do duhovnosti (selitev duš) ali medicine (boj za življenje).

Založba Učila je letos izdala biografijo o eni najbolj znanih pisateljic otroške literature širom sveta, Astrid Lindgren (1907–2002), ki jo je napisala Susanne Lieder. Kljub temu da je bila slavna pisateljica bolj kot ne zaprta vase in da ni marala soja žarometov, se je avtorica pričujočega biografskega dela zakopala v obstoječe vire in zapisala izredno berljivo zgodbo o neverjetno žilavi Švedinji, ki je tudi v težkih trenutkih nista zapustili igrivost in občutek za pravičnost. Ne gre za prikaz celotnega avtoričinega življenja, pač pa so najbolj izpostavljeni otroštvo, mladostništvo in odrasla doba; natančneje trenutki, ki so Astrid Lindgren pripeljali do velikanskih uspehov na področju pisateljevanja. Pot do tam pa je bila velikokrat tudi trnava …

Pri tako uspešnih pisateljih literarna srenja pogosto odkriva vzvode za pisateljsko žilico. Astrid Lindgren je sama omenjala, da je treba dati svoji domišljiji prosto pot. Srečno otroštvo, polno svobode in razigranosti sta dala Astrid in njenim trem sorojencem temelje za pripovedovanje. Glavno bolečino ji je prizadejalo nenačrtovano materinstvo pri 18 letih, zaradi česar je bila po njenem mnenju primorana otroka oddati v rejo, o pravilnosti in primernosti česar se je najbrž spraševala celo življenje. Selitev od njej ljubega domačega kraja in ljubeče družine je bilo njej samoumevno, češ da je na tak način zavarovala ugled staršev. Na začetku prejšnjega stoletja je tudi na Švedskem veljalo prepričanje, da je otrok, rojen izven zakonske zveze, plod nemoralnosti in nekaj, kar je vredno obsojanja. Astrid se s tem dejstvom ni obremenjevala, za mnenja drugih se ni nikoli preveč ozirala. S tem je pogosto povzročala dvigovanje obrvi drugih, a prepričanje v svoj prav je obrodilo sadove. Otroka je po treh letih zopet dobila v skrbništvo; pri tem pa razberemo pravo nrav te svetovno znane pisateljice, ki pa ni nikoli prejela Nobelove nagrade za književnost. Razumela je otrokovo stisko in strah, kar pa mu je skušala olajšati s pripovedovanjem zgodb.

Roman Emmy na potezi, prvenec angleške pisateljice Helen Harvey je v prevodu Brigite Orel izšel pri založbi Miš leta 2022. Umeščen je med romane v zbirko Zorenja, ki zaradi svojevrstnih tematik nagovarja predvsem odraščujočo mladino. Avtorica je z odliko dokončala podiplomski študij pisanja za mlade na Univeri v Bathu in leta 2017 prejela nagrado United Agents. Bolj kot to je zanimivo dejstvo, da živi z gejmerskim partnerjem, kar je (bila) zagotovo odlična odskočna deska za pisanje.

Emmy je krotka najstnica, ki živi v urejeni družini z revnimi prihodki. Starejši brat Ryan težko prenaša ločitev staršev in prihod “nadomestnega” Paula, s katerim sprva kar ne moreta najti skupnega jezika. Mama je izdelovalka tatujev, ukvarja se tudi s poslikavami obrazov. Socialna slika se na najstnici začne odražati v stiski, ko se njena najboljša prijateljica priključi skupini popularnih, lepo oblečenih in tudi hudobnih deklet, katerih vodja je Vanessa. Kar naenkrat so njena oblačila označena kot smrdljiva in polulana, čevlji bratovi in to so glavni razlogi, zaradi katerih Emmy ne more biti ena izmed njih. Da je dekliška zloba mnogokrat posledica subtilnega razloga vodje skupine, kateri ostale slepo sledijo, se zaveda Emmyjin brat Ryan, ko sestra s “težko” privarčevanim denarjem dobi nove superge in jopico iz trgovine rabljenih oblačil.

Sarah Banville so slovenski, predvsem mlajši bralci spoznali s stripom Stare grške bajke in povesti, ki jo je izdala založba Morfem. Strip prikazuje najodmevnejše dogodke iz grške mitologije, kjer starodavni bogovi krojijo urejenost sveta. Da je avtorici skrivnostnost iz najstarejših dob književnosti oz. iz ljudskega slovstva blizu, priča tudi knjiga priročnega formata z naslovom Pošasti. Predstavi se nam 100 mitoloških/čudaških bitij z vsega sveta. Vsako od njih je predstavljeno glede na teritorij, kjer se pojavlja, običajno opisu sledi tudi ponazoritvena zgodba, razlogi, zakaj je (namišljeno) bitje pridobilo status pošasti. Nekatere izmed njih se pozna v izročilu več narodov, lahko gre zgolj za različnico ali pa enako pojmovnost z drugačnim poimenovanjem. Opisi so poljudni in tako primeri tudi za mlade bralce. Na drugi strani jim sledi velika ilustracija Quintona Winterja. Velika večina je videti res neugodnih, tako da si lahko le stisnjenih zob predstavljamo, kakšen strah so pošasti nekoč nagnale preprostim ljudem v kosti, ko so se odpravljali spat ali ko so stopali skozi samotne gozdove.

Zabaven naslov knjige Mumija mi je pojedla domačo nalogo Thiaga de Moraesa že z lično ilustracijo na naslovnici in z bogatimi dodatki zlate barve kaže na časovni preskok v čas starih Egipčanov. Starejše generacije bralcev se bodo zagotovo spomnile zelo brane zbirke Časovni stroj, ki nas je popeljala v mnogo zgodovinskih dogodkov in nam na ta način predstavila starodavno miselnost in družbeni ustroj posamezne dobe.

Da je osebna izkušnja ali vsaj identifikacija z glavnim junakom tisto, kar pritegne predvsem mlade bralce, je zagotovo vedel tudi avtor knjige Mumija mi je pojedla domačo nalogo, ki se je podpisal tudi pod Atlas zgodovine in Atlas mitov (oba sta izšla pri založbi Morfem plus). Glavnega junaka, nadpovprečno bistrega enajstletnika Henryja, med računanjem zahtevne enačbe v šoli doleti nekaj, kar ga posrka v med stare Egipčane. Skok v preteklost v popolnoma drugačno kulturo kompenzira z razgledanostjo in z analitičnim umom. S svojo inteligentnostjo se uspešno zoperstavlja borilno nastrojenemu vrstniku Uziju, kasnejšemu faraonu Razmesu II.

V zajetni in lično oblikovani knjigi se skriva enajst škotskih pravljic in pripovedk, ki jih je zbrala in uredila škotska pisateljica Theresa Breslin. Ljubitelje (tudi) ljudskega slovstva pričaka skok v škotsko pokrajino s preprostimi ljudmi (pastirji, kmetje, kovači, drvarji …), ki so še znali živeti z naravo. Tako kot povsod po svetu so tudi oni verovali v bajeslovna bitja, ki so jim burila domišljijo in vlivala strah v kosti. Za razliko od slovenske kače z belo kronico tukaj vladajo bitja s selektivno prijaznostjo: grozljivi konj kelpi, ki ga lahko uroči samo resnično dober človek,  zelena vila, ki pomaga ljudem v zameno za otroka, …

Preberemo lahko tudi različico nam vsem znane pravljice Pepelke, ki pa je v škotski izvedbi realnejša; lepo dekle hodi peš in je oblečeno v obleke iz naravnih materialov. Vsako pravljico spremljajo ilustracije izpod rok Kate Leiper. Zanimivo pri tem je, da so narisana v zelenkastih tonih, kar vzbuja zavedanje, da gre za vdor mističnega, mitološkega, skrivnostnega, že pozabljenega. Za platnicami se za vse radovedneže skriva še nazoren zemljevid Škotske z označenimi pokrajinami, od koder prihajajo zbrana besedila.