Roman srbskega pisatelja Darka Tuševljakovića s pomenljivim naslovom Vrzel (v originalu Jaz), za katerega je avtor prejel nagrado Evropske unije za književnost, je zgrajen in dveh vsebinskih delov. V obeh se kažejo vrzeli na različnih področjih: med starejšo in mlajšo generacijo, med represijo in svobodoljubjem, (nacional)partiotizmom in svetovljanstvom, med realnostjo in magijo, tradicionalizmom in pluralizmom vrednot, resnic, ki se simbolno porajajo med ljudmi v Srbiji.

V prvem delu Tuševljakovićevega romana Vrzel nas tretjeosebni pripovedovalec uvede v malce cinično in skorajda komično dogajanje v turističnem miljeju na Krfu, kjer se znajdeta dva para z različno težo ne/predelanih travm. Te so povezane z militaristično usmerjenostjo Srbije pred/v/po času srbske vpetosti v zadnjo vojno. Njihova resnost je prežeta s komercialno turistično izpraznjenostjo: v apartmaju se vije vonj po insekticidu, kopanje v bazenu je za rajo prepovedano, dodatni izleti so dolgi, naporni in skrajno nezanimivi. General Bogdan se ne spreneveda; za svojo mrkostjo, nezainteresiranostjo in cinizmom pestuje skrajno nezadovoljstvo s svojim trenutnim življenjem. Vsakršno naprezanje za doseg spremembe se mu zdi banalno, nevredno. Ob srečanju s pijanimi mladci iz Nizozemske pa doživlja skrajne razpone svojega čustvenega repertoarja: od neodobravanja, gnusa, sovraštva do indiferentnosti. V njih morda vleče analogijo s svojim zamolčanim sinom, ki se nam razkrije v drugem delu.

Damir s svojo drugačnostjo poglablja generacijsko vrzel med svojim militantnim očetom in hladno materjo. Vzporedna starševska zgodba s Krfom se dogaja v Kragujevcu, kamor je Damir sprejet na anglistiko. Sprva osamljen išče to, kar mu je manjkalo doma v Beogradu. Prijatelja najde v Davidu, ki ga zaradi nekonvencionalnega razmišljanja privlači, hkrati pa ga zaradi nepredvidljivega vedenja, ki pogosto prehaja rob zdravega okusa, odbija.

Uvid v to dvojnost je bil pomemben za najin odnos, saj sem na podlagi tega vzpostavil med nama razdaljo, vrzel, brez katere najino druženje po mojem ne bi bilo iskreno. (str. 97)

Vsi ti odboji pogabljajo tudi njuno vrzel, ki pa je hkrati Damirjeva odskočna deska na pot kritičnega razmišljanja, poguma za srečanje s staršema in za svobodnejšo odločitev za svoje profesionalno in intimno življenje, sprva v tujini.

Roman vrzel nas popelje v sodobno Srbijo, kjer ostaline preteklih grozot (tudi napada Natovih letal) preganjajo prebivalce, tudi v obliki kolektivnega spomina. Krvoločnost se kaže predvsem v medosebnih odnosih starejših generacij, pa tudi v oblikah sproščanja (npr. na študentskih zabavah). Stereotipno so zaznamovani črnogorski študentje, ki jih David provocira z Njegošovo podobo in recitiranjem njegove pesnitve. Prikazani so kot maščevalni pretepači in večni študentje, ki zasedajo najvišje študentske položaje. Družba tradicionalnih vrednot v Vrzeli ne dopušča odstopanj od norme brez žrtvovanja (vsaj dobrih medosebnih odnosov). Protagonist Damir s svojo neobičajno študentsko potjo zmore preseči vse stereotipe in se otrese obsojajoče družbe. V tujini začne znova, vendar se iz nje vrne v Beograd ‒ psihološko tako stabilen, da je sposoben življenja v njem.

Share: