Konje krast

Letošnje maturitetno čtivo bo imelo tudi skandinavski melos; roman Pera Pettersona se dogaja na več dogajalnih krajih na Norveškem. Vanje je razpet pripovedovalec Trond, čigar življenjsko zgodbo po fragmentih šivamo v celoto.

Piše se poletje 1948, ki je pripovedovalca usodno zaznamovalo. S prijateljem Jonom sta se pogosto odpravila na nočne pustolovščine, med drugim tudi poskušat jezdit sosedove konje, čemur sta rekla konje krast. Geslo je sicer izviralo iz vojnega časa, ki je pa zaznamoval Trondovega očeta (in Jonovo mamo). Zaradi tragedije se Jon, čuteč se krivega, odpravi od doma, kar je bila prva izguba v T. življenju.

Iz retrospektive izvemo, kako je T. preko Franza, prijatelja njegovega očeta, izvedel za dogajanje v času vojne in za povezanost njegovega očeta z Jonovo mamo. T. se spominja sečnje in spravila lesa. Sledil je čas, ko je njegov oče za vedno izginil, od njega je prejel le nekaj denarja, s katerim mu je mama kupila novo obleko. Zdi se, da T. namernega in neutemeljenega očetovega izginotja ni nikoli zares prebolel.

Napet pripovedni lok nas ponese tudi v sedanjost. T. je po ženini tragični smrti zapustil svoji hčeri in se naselil ob jezeru. Vse se pripravlja na zimo. Spoznal je svojega soseda; po nekem čudnem naključju ga zopet priklene v spomine na “tisto poletje”.

Zdi se, da je T. pri življenju in zdravi pameti ohranila očetov izrek, da sami določamo, kako blizu bomo pustili bolečini.

Napeta zgodba, ki jo odlikuje izjemno dovršen slog, nam ne dovoli odložiti knjige, dokler se ne sprehodimo mimo vseh brez ob rekah in jezerih svoje domišljije.

Najdete me tudi na Instagramu.