Roman, nagrajen s kresnikom leta 2020, nas popelje v večplastno zgodbo, ki nam jo odstira slovenska izseljenka, ki s partnerjem Pierrom živi v Parizu. Njena poglavitna trenutna naloga je izprazniti portoroško hišo, v kateri sta živala njena babica Ivana in dedek Jadran. Pri prodaji pohištva se ji razkrivajo težke osebne zgodbe, dvomi in strahovi njenih prednikov.

Babico Ivano, sprva odločno mlado žensko, ki ne prosi nikogar, vojne razmere močno spremenijo. Moža deportirajo v Srbijo. Sprva ga pogreša in jo skrbi zanj, nato pa se ji dozdeva, da postaja le še nek spomin, skoncentriran na občasna cenzurirana pisma. Vnovična selitev in nemška okupacija ji (še) ne vzameta volje do življenja. Zelo je navezana na sestro Ljubo in hčerkico Pino. Občasni pobegi iz realnosti z gošarjem Vitalijem jo popeljejo v drugo dimenzijo, v svet, kjer je dovoljeno zajeti življenje z veliko žlico. Ta občutek išče v vsakem kasnejšem obisku Vitalija v Ljubljani, ko nazadnje le spozna, da je ta človek nekdo drug, ni več gošar iz časa vojne.

Roman Nevidni govori o družini Barrøy, ki sama živi na istoimenskem otoku nekje na severni Norveški. Sprva nas realistično pripovedovanje zaziblje v življenje osamljene ribiške družine na prelomu prejšnjega stoletja, ko so moški odhajali s trebuhom za kruhom; pozimi lovit na Lofote in poleti zaslužit kak fičnik pri gradnji železnice. Majhen otok, ki je razdeljen na sektorje, ponuja ravno dovoljšno varnost, da družina kljub skominam po lažjem kruhu, ki ga nudi celina, vztraja v divjih razmerah in preživi. Toda težko. Ostra zima, ki otok spremeni v čisti led, je najdaljši letni čas. Prst na Barrøyu ni dovolj rodovitna, da bi bili poleg krompirja samooskrbni tudi s korenjem.

Dreves ni, po vsakem neurju se odpravijo na obalo pobirat kose naplavljenega lesa, pa tudi ostankov vrvi in ostale ropotije, ki jo znajo ponovno uporabiti. Nizka trava ponuja dovolj krme za nekaj krav in gosi. Poleti jih pesti suša. Na otoku stoji lesena koča, ki ponuja zavetje svojim prebivalcem. Ded Martin je že prestar, da bi še sezonsko lovil ribe na Lofotih, je pa vešč vseh ročnih spretnosti, ki jih vztrajno predaja na mlajši rod. Za hčer Barbro, izredno delavno in preproste pameti se šušlja neizrekljivo, da ima duševno motnjo. Sin Hans je kot vezni člen med življenjem onstran otročka in popolno osamo, je iznajdljiv, delaven in željan gospodarskega uspeha.

Marente de Moor je avtorica romana Nizozemska devica. Naslov romana je lahko razumljen večpomensko: odraža lahko glavno junakinjo, nevtralnost Nizozemske v 1. svetovni vojni in provokativno poštno znamko iz tistega časa na nikoli odposlanem pismu.

Nizozemska najstnica se v želji po novem znanju sabljanja odpravi k očetovem znancu, von Bötticherju, čez mejo, kjer je duh vzpenjajočega nacionalizma vedno bolj prisoten. Na posestvu Raeren je vse bolj konfuzno; obiski nenavadnih ljudi, mazurke, politična nasprotovanja, okostnjaki preteklosti padajo iz omar. Dekle se strastno zaljubi v svojega učitelja, ki mu dogodki v pretekli vojni niso pustili le vidne brazgotine na obrazu …

V zadnjem času sem naletela na dva odlična romana poljskih avtorjev mojih let, na Rjo in Pupo. Obe deli v glavno vlogo postavljata vnuka in njuni babici, ki sta preživeli vojne grozote.

Roman Pupa govori o Pupi, kakor so ljubkovalno klicali avtorjevo babico. Odlikuje ga svojstven pripovedni slog, saj sem si ga predstavljala kot listanje po rodbinskih fotografijah, kjer se razodevajo življenjske zgodbe upodobljenih – ker gre za časovno oddaljene dogodke (gre za konglomerat zgodb 5 generacij), ne čutimo trpkosti. Pupa se nam v vseh svojih obdobjih kaže kot močna, inteligentna in ponosna ženska, ki se je zavzemala za židovske otroke in ostale v stiskah – tako kot njen dedek.

Roman Stvari, ki padejo z neba finske avtorice Selje Ahave z več zornih kotov prikazuje skorajda absurdne nesreče, ki imajo za žrtve in njihove najbližje hude posledice: smrt, socialno izoliranost, depresijo, travmo, življenje v iskanju odgovorov …

Bivanje v Žagovinasti hiši je prikazano kot eno samo čakanje, kdaj se bo nekaj sesulo kot hišica iz kock. V prostoru med stenami je nasuto žaganje, ven lezejo žužki in listje in skozenj odteka življenje, vse dokler se brutalno ne ustavi za Saarino mamico. Nekaj nedoločenega ji je padlo na glavo. Samo to. In konec.

Roman V Sibirijo v retrospektivi prvoosebne mlade pripovedovalke, Danke po rodu, prikaže doživljanje vojne skozi otroške oči in trpko podoživljanje vseh izgub po njej.

Čeprav se je Danska v 2. svetovni vojni opredelila kot nevtralna država, to običajnemu življu ni kaj dosti pomagalo. Ovajanje, zasledovanje, stroge policijske ure, preganjanje judov je bilo tudi zanje nekaj popolnoma vsakdanjega. Če jim že okoliščine niso prizanesle, bi morda naivno pričakovali, da bo vsaj družina varen pristan. A ne za pripovedovalko … Ves čas išče varnost, za katero se zdi, da jo bo našla v Sibiriji, ki si jo je izbrala kot življenjske sanje. Pa čeprav jo vseskozi zebe in jo prijatelji poučijo, da je tam še hladneje.