Delo Osupljivke avtorice Lučke Lučovnik sodi v zbirko Pa to ni res! in je predvsem navdihujoče branje, ki nam v 17 zgodbah razkriva velikanske, mednarodno priznane uspehe deklet in odraslih žensk. Zgodbe posameznic so predstavljale že knjižne izdaje nekaterih drugih založb, v Osupljivkah založbe Malinc pa lahko prebiramo tudi, kako so določene osebe prelomile s takratnim tradicionalnim mišljenjem in z drznostjo, pogumom in zaupanjem v svoje sposobnosti vpeljale, nekatere lažje, druge z več preprekami, nove trende, ki se nam danes zdijo samoumevni.

Tako npr. izvemo, da je Alma Karlin v času, ko je bila povprečna ženska neizobražena in je doma skrbela za polje in družino, sama prepotovala svet, kdo nam je priskrbel obvezno osnovnošolsko izobrazbo, kako se je revno dekle povzpelo do svetovne slave z novimi modnimi kreacijami pa vse do aktivistk, ki so zatresle družbene norme v domovini ali širom sveta. Izpostavljene so seveda tudi druge; ustvarjalke, izumiteljice, čuteče ženske.

V zbirki Horizont je založba Sodobnost leta 2024 izdala roman, ki na pogled spominja na dramsko besedilo. Zelo zanimiva in zame prvič videna romaneskna forma je vpeljana zelo smiselno in premišljeno. Skozi analitično pripovedno tehniko spoznavamo Turina, gospoda v štiridesetih, ki prebiva v domu sebi podobnih – pomoči potrebnih ljudi. V svojih najboljših letih ga je doletela diagnoza multiple skleroze, ki je dandanašnja rak rana sodobne družbe, saj ne izbira svojih žrtev in se pojavlja brez predhodnih opozoril. Tako aktivne, mlade ljudi, ki so tako rekoč šele na pragu tega, da bi življenje zaužili z veliko žlico, iztrga iz primeža rutiniranega vsakdana in jih prestavi v krutost novega življenja. Tako se zgodi tudi s poročenim g. Turinom, karieristom, ki je uživanje prestavljal v nedorečeno prihodnost.

Zbir kratke pripovedne proze s pomenljivim naslovom Ćrtice je prvenec Tine Perić (1985) in preigrava osrednji lajtmotiv; tj. odraščanje ob prelomnih trenutkih razpada Jugoslavije. Pripovedovalka Mia je z mamo Heleno, trgovko, očetom Miletom, kuharjem v JNA in precej starejšo sestro Katarino v urbanem okolju, v blokovskem naselju, ki so mu rekli kar Mala Bosna. Prej dokaj znosne odnose med bližnjimi in daljnimi sosedi je zaznamovala 10-dnevna vojna za Slovenijo, ko so Slovenci odgovornost za napad na suverenost v dotičnem mikrookolju začeli agresivno projecirati na južnjake.

V pisanju je moč čutiti avtobiografske vsebinske dele, ki nam, njenim vrstnikom podeželanom, niti najmanj niso bili poznani. V naši bližini ni bilo nobenih vojašnic. V razrede smo sicer dobili nekaj novih sošolcev iz Bosne, ki pa z nami niso delili svojih zgodb. Nismo vedeli, kaj pomeni status izbrisanega, saj nikogar nismo poznali. O tem se je veliko govorilo v medijih, vendar osebne zgodbe nekoga, ki ga je to doletelo, nismo nikoli slišali in si zato nismo mogli predstavljati, kakšne posledice je nosil ta štempelj.

Matei Vişniec (1956) je uspešen romunski avtor; pesnik in pisatelj, ki pa živi in ustvarja v Parizu. Tja je prišel l. 1987 in tam ostal – od takrat, ko je izvedel, da so v domovini prepovedali njegovo igro in je takoj zaprosil za politični azil. Politične razmere v času komunizma v Romuniji, ki pustijo neizbrisljiv pečat na običajnih državljanih in mogočnost literarnega ustvarjanja sta avtobiografska drobca, ki ju razberemo tudi v njegovem delu.

Roman Načrtovana zmeda nam z zanimivo pripovedno tehniko predstavi 24-letnega Mathieuja, ki se iz Toulousa preseli v Pariz, kjer je dobil delo v radijski hiši. V informacijski svet ga uvaja stari maček George, ki se mu na čase zdi kot njegov lastni odsotni oče oz. oče, ki ga je imel (fizično prisotnega) le v rani mladosti. Mladi novinar je glavna književna oseba, ki se je lastijo različni pripovedovalci; vsak pa govori zgodbo skozi doživljanje različnih Mathiejevih vlog v različnih časovnih obdobjih. Navkljub travmatičnemu dogodku iz časa Ceausescujeve diktature, ko je njemu in očetu uspelo pobegniti iz Romunije, materi pa ne, mladenič vsaj navidezno ohranja psihološko trdnost. Ko mu začenja ugajati, da je urednik nočnega programa, se začne pravi srž zgodbe. Njegovo razmišljanje o tem, kaj storiti z informacijami, predvsem z negativnimi, bralca pripravijo do tega, da začne o pomembnosti filtriranja razmišljati tudi sam.

Izredno lično oblikovan in ilustriran mladostniški roman, ki je prejel nagrado Estonskega državnega sklada za kulturo za najboljše mladinsko delo leta 2020 in je bil izbran v katalog Bele vrane, je napisal estonski avtor Juhani Püttsepp (1964), ki, zanimivo, po svoji izobrazbi izhaja iz naravoslovnih vrst. Pisatelj, že uveljavljen avtor, v svojem romanu Luna kot zlata ladja, ki je, mimogrede, naslov dobil po estonski (najverjetneje) ljudski pesmi, ni dal prednosti motivom narave, kot je bilo to običajno v nekaterih drugih njegovih delih.

Zgodba z realističnimi nastavki govori o priletni estonski gospe Keete, ki se je po dolgem času s Švedske opogumila vrniti v rodne priobalne kraje. Spremljamo jo v njeni rani mladosti, kjer tretjeosebni pripovedovalec odkriva družbeno-politične razmere v Estoniji v nemirnem letu 1944. Prebivalci so se bolj kot Nemcev bali Sovjetov, strahoma so si izmenjavali informacije o deportaciji ljudi v Sibirijo, od koder ni bilo nikakršnih novic. Keetin oče je domneval, da bi tudi njega kot učitelja utegnila doleteti podobna usoda, zato je hčerki zaupal, kar sta se dogovorila z ženo.

Delo Grigor in čebela (1956) ne odraža neke strnjene, napete zgodbe, pač pa gre za niz dogodkov, v katerih se znajde deček Grigor. Glavni junak se nam prikazuje kot nekoliko neobičajen; morda živi v nekem svojem, domišljijskem svetu, v katerem prijateljuje s čebelo. Čebela kot glasnica pozitivnih moralnih odločitev je njegova usmerjevalka, saj mu npr. v prvem sklopu zgodb svetuje, kateri živali naj pomaga in kako. Lahko tudi razumem, da čebela predstavlja njegov moralni svet oz. je sogovornik v notranjem monologu. Razume vse njegove vzgibe in je vedno prisotna, ko jo potrebuje, ne sodi ga; torej nadomešča Grigorjeve mentorje pri odraščanju.

Vse živali govorijo in čutijo, kar je zagotovo pravljični element, izražajo se v malce popačenem knjižnem jeziku, ki morda odraža neko stopnjo govora pri otrocih. Vsekakor je baskovski avtor, Juan Kruz Igerabide, vešč ustnega izročila, pravljičnih elementov, zvočnosti in preigravanja jezika, o čemer smo se bralci lahko prepričali ob branju nekaterih njegovih doslej izdanih del (dela o Jonu, Sedem noči s Paulo, Ur: knjiga o dežju idr.). Da pa se je lahko tako poglobil v otrokov razvoj, so mu gotovo pomagale tudi izkušnje pri poučevanju v osnovni šoli.