Jelgava ’94 se glasi dobeseden prevod naslova zanimivega mladinskega dela, ki je sicer zaradi opisa latvijske (ki bi bila lahko nadnacionalna) subkulture morda današnji mladeži malce manj razumljiva, je pa zagotovo izjemni glasbeni prerez dogajanja tedanjega časa. Prav rad pa se bo vanjo potopil vsakdo, ki je (bil) simpatizer metala.

Protagonist dogajanja je Janis, razpet v razponu 16 let. Gre za romanesknega junaka, ki pa je, zanimivo, pri svojih 30. letih še vedno poln filozofskih prevpraševanj o svojem bitu. Nehote se nam vsiljuje misel, ali gre za vsaj avtobiografske drobce, kajti tudi pisatelj Janis je moral biti solidno podkovan o metalski srenji.

Kot zmedeni štirinajstletnik začuti notranji klic po pripadnosti. Piflarsko družbo zamenja z drznejšo, tisto, ki skrivaj kadi in srka ceneni alkohol, a še vedno ostaja “piflar” po duši. Nikoli se zares ne sprosti, vedno je previden in si ne upa v neznani svet. Jelgavsko mladež je l. 1994 obnorela Nirvana. Redkokdo si sam pri sebi ni v brk mrmral znanih komadov, nekateri so se jih začeli učiti tudi preigravati. Nirvana je bila povsod. Vse dotlej, dokler niso odkrili vzporednega sveta. Metala.

A biti metalec v tistih časih ni bilo tako lahko. Povsem drugačen imidž je v ljudeh zbujal neodobravanje.

Redkokdaj se mi otroško/mladinsko delo za že samostojne mlade bralce zdi tako kakovostno, kot so nenavadne, a vendar realne zgodbe o pujsu. Branje ni le zabavno, temveč tudi nevsiljivo poučno.

Zgodba se začne na srečelovu, kjer dekletce Cupi zadene glavno nagrado – pujsa. Vse lepo in prav, če se ob tem ne bi začele pojavljati skrbi za pujsovo eksistencialno dobrobit.

Cupijina družina namreč živi v večstanovanjski mestni hiši z deljenim vrtom. Dokler je pujs majhen, so majhne tudi skrbi. Uspešno ga skrivajo v kopalnici in Rudi postaja pravi pravcati družinski član. Obeduje z družino, z njimi praznuje praznike in se udeležuje izletov. Čeprav je malce nenavaden družinski ljubljenček, to vendarle zanje je. A zdi se, da tako mislijo le oni. Pujs je pogosto tarča posmeha, začudenja in neodobravanja. Lastnik hiše, Blaznik, jim ogorčen predstavi ultimat: pujs ali izselitev.

Obsežen roman nam na skoraj 600 straneh izrisuje realistično podobo mladih Indijcev, ki so v boju za lastno preživetje ali za blagostanje svoje družine pahnjeni v iskanje svojega prostora pod soncem. Dogajalni prostor se mnogokrat zamenja, kar kaže na nestanovitnost ponudb na črnem trgu delovne sile, tako v Indiji kot v Angliji, kamor si mladi fantje (dekleta redkeje), polni vere v uspeh, želijo. Pot pa je izjemno draga in nevarna.

Od uspešnosti ilegalnega prečkanja meja je odvisna celotna rodbina, ki ostaja v Indiji. V knjigi se prepletajo zgodbe treh mladih fantov, Točija, Avtarja in Randipa, ki po spletu okoliščin pristanejo pod isto streho, ki jim jo ponuja najemnik za težaška gradbena dela. Nezaupanje je opazno na vsakem koraku, saj so med njimi pogoste kraje denarja, manjka hrane in nesoglasij zaradi medsebojnih razlik.

Odbite arktične zgodbe so zgodbe s pomenljivim naslovom. Popeljejo nas v samoto severovzhodne Grenlandije, kjer je edini živelj omejen na večinoma sezonske lovce, tu in tam pa rutino prereže le vest o potniški ladji.

Moški so kleni, pogumni in polni kosmatega humorja, kar pa vseeno ne pomeni, da niso ranljivi. Socialni stiki so vezani le na sezonskega sostanovalca, lovca. Odsotnost raznobarvnih dogodkov, pestrejše družbe, ljubezenskih stikov jih globoko zaznamuje; celo do te mere, da so pripravljeni za navidezno žensko prijateljico zamenjati svojo najboljšo puško in si za najboljšega prijatelja izbrati petelina.

Roman, nagrajen s kresnikom leta 2020, nas popelje v večplastno zgodbo, ki nam jo odstira slovenska izseljenka, ki s partnerjem Pierrom živi v Parizu. Njena poglavitna trenutna naloga je izprazniti portoroško hišo, v kateri sta živala njena babica Ivana in dedek Jadran. Pri prodaji pohištva se ji razkrivajo težke osebne zgodbe, dvomi in strahovi njenih prednikov.

Babico Ivano, sprva odločno mlado žensko, ki ne prosi nikogar, vojne razmere močno spremenijo. Moža deportirajo v Srbijo. Sprva ga pogreša in jo skrbi zanj, nato pa se ji dozdeva, da postaja le še nek spomin, skoncentriran na občasna cenzurirana pisma. Vnovična selitev in nemška okupacija ji (še) ne vzameta volje do življenja. Zelo je navezana na sestro Ljubo in hčerkico Pino. Občasni pobegi iz realnosti z gošarjem Vitalijem jo popeljejo v drugo dimenzijo, v svet, kjer je dovoljeno zajeti življenje z veliko žlico. Ta občutek išče v vsakem kasnejšem obisku Vitalija v Ljubljani, ko nazadnje le spozna, da je ta človek nekdo drug, ni več gošar iz časa vojne.

Roman Nevidni govori o družini Barrøy, ki sama živi na istoimenskem otoku nekje na severni Norveški. Sprva nas realistično pripovedovanje zaziblje v življenje osamljene ribiške družine na prelomu prejšnjega stoletja, ko so moški odhajali s trebuhom za kruhom; pozimi lovit na Lofote in poleti zaslužit kak fičnik pri gradnji železnice. Majhen otok, ki je razdeljen na sektorje, ponuja ravno dovoljšno varnost, da družina kljub skominam po lažjem kruhu, ki ga nudi celina, vztraja v divjih razmerah in preživi. Toda težko. Ostra zima, ki otok spremeni v čisti led, je najdaljši letni čas. Prst na Barrøyu ni dovolj rodovitna, da bi bili poleg krompirja samooskrbni tudi s korenjem.

Dreves ni, po vsakem neurju se odpravijo na obalo pobirat kose naplavljenega lesa, pa tudi ostankov vrvi in ostale ropotije, ki jo znajo ponovno uporabiti. Nizka trava ponuja dovolj krme za nekaj krav in gosi. Poleti jih pesti suša. Na otoku stoji lesena koča, ki ponuja zavetje svojim prebivalcem. Ded Martin je že prestar, da bi še sezonsko lovil ribe na Lofotih, je pa vešč vseh ročnih spretnosti, ki jih vztrajno predaja na mlajši rod. Za hčer Barbro, izredno delavno in preproste pameti se šušlja neizrekljivo, da ima duševno motnjo. Sin Hans je kot vezni člen med življenjem onstran otročka in popolno osamo, je iznajdljiv, delaven in željan gospodarskega uspeha.