V zadnjem času sem naletela na dva odlična romana poljskih avtorjev mojih let, na Rjo in Pupo. Obe deli v glavno vlogo postavljata vnuka in njuni babici, ki sta preživeli vojne grozote.
Roman Pupa govori o Pupi, kakor so ljubkovalno klicali avtorjevo babico. Odlikuje ga svojstven pripovedni slog, saj sem si ga predstavljala kot listanje po rodbinskih fotografijah, kjer se razodevajo življenjske zgodbe upodobljenih – ker gre za časovno oddaljene dogodke (gre za konglomerat zgodb 5 generacij), ne čutimo trpkosti. Pupa se nam v vseh svojih obdobjih kaže kot močna, inteligentna in ponosna ženska, ki se je zavzemala za židovske otroke in ostale v stiskah – tako kot njen dedek.
Roman ponuja vpogled v temeljne dogodke preteklega stoletja (inflacija, antisemitizem, vojna, okupacija) in njihov vpliv na posameznika. Ljubeč vnukov odnos do umirajoče dementne Pupe ponuja uvid, da naša doživljanja zbledijo, ostane le fotografija. Priporočam. 👍
Najdete me tudi na Instagramu.
Pošlji komentar