V časih pojemajoče svetlobe je roman, podnaslovljen kot Roman neke družine. Gre za vzhodnonemško komunistično družino štirih generacij. Njihove zgodbe se nam premišljeno odstirajo v nepravem časovnem kontinuumu, kar radovednega bralca naredi še radovednejšega. Zgodbe iz preteklosti (prve in druge generacije) so v brutalnem nasprotju z Alexandrovo in Markusovo, ki spadata v tretjo oz. četrto generacijo. Družbeno-politične spremembe, ki so se dogodile v vzhodnem bloku v preteklem stoletju, so dlje živečim ljudem povzročale neugodje in občutke ogrožene varnosti, na kar mlajše generacije gledajo nejeverno, skorajda posmehljivo. Prav vsi protagonisti (razen najmlajšega Markusa) so bili v svojem življenju dlje časa emigrantje kar jih je navdajalo z osamljenostjo in hrepenenjem, da bi bil primarni prostor zanje bolj znosen.

Pripadnika prve generacije sta Wilhelm in Charlotte, stara in zaprisežena partijca, ki sta svoje niti stkala v politični emigraciji v Mehiki. Spomine na to življenje goji predvsem Charlotte, ki s tistega časa pogreša rožo(!), ki jo je zaradi selitve morala vrniti v cvetličarno. Gre za turbulentni čas, kjer je bilo nezaupanje in oprezanje stalnica, zato ni bilo govora o kakršnihkoli prijateljstvih. Zveza se ni rodila iz čiste ljubezni; tudi med njima je neka distanca, kar se kaže tudi v tem, da Charlotte vse do Wilhelmove smrti ni izvedela, kaj je razlog zazidanih vrat v stanovanju in kaj se skriva za njimi.