Roman srbskega pisatelja Darka Tuševljakovića s pomenljivim naslovom Vrzel (v originalu Jaz), za katerega je avtor prejel nagrado Evropske unije za književnost, je zgrajen in dveh vsebinskih delov. V obeh se kažejo vrzeli na različnih področjih: med starejšo in mlajšo generacijo, med represijo in svobodoljubjem, (nacional)partiotizmom in svetovljanstvom, med realnostjo in magijo, tradicionalizmom in pluralizmom vrednot, resnic, ki se simbolno porajajo med ljudmi v Srbiji.

V prvem delu Tuševljakovićevega romana Vrzel nas tretjeosebni pripovedovalec uvede v malce cinično in skorajda komično dogajanje v turističnem miljeju na Krfu, kjer se znajdeta dva para z različno težo ne/predelanih travm. Te so povezane z militaristično usmerjenostjo Srbije pred/v/po času srbske vpetosti v zadnjo vojno. Njihova resnost je prežeta s komercialno turistično izpraznjenostjo: v apartmaju se vije vonj po insekticidu, kopanje v bazenu je za rajo prepovedano, dodatni izleti so dolgi, naporni in skrajno nezanimivi. General Bogdan se ne spreneveda; za svojo mrkostjo, nezainteresiranostjo in cinizmom pestuje skrajno nezadovoljstvo s svojim trenutnim življenjem. Vsakršno naprezanje za doseg spremembe se mu zdi banalno, nevredno. Ob srečanju s pijanimi mladci iz Nizozemske pa doživlja skrajne razpone svojega čustvenega repertoarja: od neodobravanja, gnusa, sovraštva do indiferentnosti. V njih morda vleče analogijo s svojim zamolčanim sinom, ki se nam razkrije v drugem delu.

V času poletnih počitnic (tudi) nam občasno zmanjka domislic za krajše hribolazenje z nadebudnežem. Da ne bi obiskovali zgolj hribca v bližini našega doma, knjiga ponuja 100 predlogov za različno zahtevne vzpone, ki pa jih spremljajo namigi za dodaten obisk znamenitosti v bližini vzpetine. Predstavi tudi manj obiskane poti, kar je izjemno dobrodošlo v bogati ponudbi tovrstnih del. Kot pa se za vse prave Kekce spodobi, smo svojo pot vseeno začeli na Slemenovi špici.

Kekčeva potepanja (100 družinskih izletov čez breg in dol) nas popeljejo na zanimive vrhove, kraje, planote in razglednike, vse od morja do Goričkega in od Gorenjske do Dolenjske. Ne bo jih težko najti, saj vsak izlet spremlja celostranski zemljevid z označenim izhodiščem in ciljem.

Odločitev ali je izlet primeren za nas nam olajšajo kratke informacije, ki so pripisane vsakemu izletu:

• nadmorska višina
• višina izhodišča
• višinska razlika
• izhodišče
• dolžina poti
• oprema
• težavnost
• najprimernejši čas

Roman Julie Phillips z naslovom Izginuli svet (Disappearing Earth) je konglomerat življenjskih tirnic več ljudi s Kamčatke. Avtorica je dogananje, vpeto v pristen milje izvrstno opisala (kot sem izvedela, je nekaj let celo živela na Kamčatki in jo je imela priložnost spoznati ne le zgolj turistično). Ta veličasten vpogled v družbo onkraj sveta se odstira na več plasteh; najprej nas lahko presune pravljična severnjaška pokrajina, ki počiva na vulkanskih tleh. To je svet divjine, kjer protagoniste (ja, več jih je) lahko preseneti medved, lahko opazujejo tjulnje, se preživljajo z vzrejanjem severnih jelenov … Skorajda romantizirana dežela, ki se razprostira na 1250 km dolgem polotoku med Tihim oceanom in Ohotskim morjem, zaradi odmaknjenosti in političnega ustroja preteklega stoletja in polpretekle zgodovine skriva tudi marsikaj trpkega.

Prvo, kar v delu Izginuli svet zbode v oči, je stereotipno dojemanje Drugega; tako kot Rusi zaničevalno doživljajo staroselce (ki jih je na Kamčatki kar nekaj: Eveni, Čukči, Korjaki, Aleuti …), je prisoten tudi obraten pogled. Stališča staroselcev še nekako razumem, saj so bili depriviligirani v času sovjetizacije, ko so staroselce strpali v zanje odrejene prostore, jih razlastninili in pomaknili na družbeno dno.

Velikanski razkorak se pokaže točno tam, kjer se ne bi smel ‒ pri vrednotenju policije, za katerega izginulega otroka je potrebno/vredno organizirati iskalno akcijo.

Danski pisatelj Kristian Bang Foss v ne preveč obsežnem romanu s skrivnostnim naslovom Smrt se vozi v audiju za protagonista postavi Asgerja, moškega v najboljših letih, ki se spopada z nekreativnostjo, ko bi jo najbolj potreboval, in težavami v odnosu s partnerico, ki ima otroka iz prejšnje zveze. Karikiran sodobni moški zahodnega sveta.

Utrujen od miselne navlake, prežvekujoč krivice svojega nadrejenega in občutke nesposobnosti na malodane vseh področjih se zdi, da potrebuje nekaj časa za ponovno vtirjanje, a ga dolgotrajna pasivnost pahne v stanje brezvoljnosti.

V časih pojemajoče svetlobe je roman, podnaslovljen kot Roman neke družine. Gre za vzhodnonemško komunistično družino štirih generacij. Njihove zgodbe se nam premišljeno odstirajo v nepravem časovnem kontinuumu, kar radovednega bralca naredi še radovednejšega. Zgodbe iz preteklosti (prve in druge generacije) so v brutalnem nasprotju z Alexandrovo in Markusovo, ki spadata v tretjo oz. četrto generacijo. Družbeno-politične spremembe, ki so se dogodile v vzhodnem bloku v preteklem stoletju, so dlje živečim ljudem povzročale neugodje in občutke ogrožene varnosti, na kar mlajše generacije gledajo nejeverno, skorajda posmehljivo. Prav vsi protagonisti (razen najmlajšega Markusa) so bili v svojem življenju dlje časa emigrantje kar jih je navdajalo z osamljenostjo in hrepenenjem, da bi bil primarni prostor zanje bolj znosen.

Pripadnika prve generacije sta Wilhelm in Charlotte, stara in zaprisežena partijca, ki sta svoje niti stkala v politični emigraciji v Mehiki. Spomine na to življenje goji predvsem Charlotte, ki s tistega časa pogreša rožo(!), ki jo je zaradi selitve morala vrniti v cvetličarno. Gre za turbulentni čas, kjer je bilo nezaupanje in oprezanje stalnica, zato ni bilo govora o kakršnihkoli prijateljstvih. Zveza se ni rodila iz čiste ljubezni; tudi med njima je neka distanca, kar se kaže tudi v tem, da Charlotte vse do Wilhelmove smrti ni izvedela, kaj je razlog zazidanih vrat v stanovanju in kaj se skriva za njimi.

Iz zgodb pod okriljem Arktike se nam skorajda poetično prikaže ledena celina, kjer prebivalci kljubujejo krvoločni naravi. Izriše se nam kulturno precej neznan svet: redko naseljeni prebivalci živijo v iglujih, ki jih napadajo prestradani severni medvedje in ki jih odnaša pomladno lomljenje ledu. Preživetje jim omogoča večinoma to, kar so sposobni ujeti sami. Beremo o nastavljanju zank, lovljenju lososov kar iz navrtanih lukenj v teh igluja, spopadih s severni medvedi … in o uživanju toplotno neobdelanega mesa. Nepredstavljivo je, da so v posebno težkih trenutkih “žrtvovali” tudi starejšega, dela nezmožnega sorodnika, da so se lahko preživeli.

V zgodbah, kjer je dogajalni prostor realen, se izkaže tudi kulturna vrzel med “rjavokožci”, kot se imenujejo sami, in prišleki, tj. belci. Bele ženske se jim zdijo prelepe, a hkrati premalo debele, da bi jih želeli za ženo. Belci se jim zdijo spoštovanja vredni, nanje ne gledajo slabšalno. Vse tehnološke novotarije, ki so v rokah prišekov, imenujejo “hudič” oz. “hudičevo delo”. Zaradi slabših prehrambenih razmer in zdravniške oskrbe v starih letih z nekaj zobmi, ki jih še premorejo, sesajo robove mroževih kož.