Hana je roman uveljavljene češke pisateljice Mornštajnove. Zanj je prejela ekvivalent našega kresnika, nagrado češka knjiga leta 2018 za najboljše prozno delo tistega leta. V posvetilu je zapisano: Mojemu mestu, kar najverjetneje pomeni Mezeričem, češkemu mestecu, ki je izpovedalo trpek del svoje zgodovine.

Roman nam ponuja zgodbo netipične židovske družine Helerjevih, ki živijo sprva dokaj mirno in zadovoljno predvojno življenje v češkem mestecu Meziriče. Delo, ki je razdeljeno na tri pripovedne sklope, odstira perspektivo vseh treh generacij (Mire, njenih starih staršev in Hane, Mirine tete). Izjemni vpogledi v čustvovanje in kognicijo protagonistov nas popeljejo v popolnoma nevsiljivo in netipično polžidovsko družino (Hanin in Mirin oče Ervin se je celo uradno odpovedal svoji veri), ki odkritega antisemitizma dolgo ne občuti, čeprav se zločesto nakazuje.

Helerjevi so tako kot vsi ostali Mezeričani živeli običajna življenja; hčerki Hana in Rosa sta hodili v šolo in se družili tudi z nežidovskimi prijatelji, starši so imeli obrt in bili kot lastniki hiše in delavnice spoštovani v svoji okolici. Ko oče deklet umre, pade vse breme dobrega gospodarjenja mami Elsi na pleča. Hitro se je treba znajti; skrb za malce čudaško Roso je morala prevzeti njena starejša sestra, Hana. Bila je lepotica in se je skrivaj dobivala z Jaroslavom, ki je želel napredovati v vojski. Prav neiskren odnos slednjega je Hano pahnil v pekel.

Roman nas popelje v razmišljanje tedanjega z nemirom prežetega človeka, ki skuša na vsak način rešiti, kar se rešiti da ‒ predmete, prežete s spomini, hišo, svojo družino. Čeprav pogosto pri Helerjevih prenočijo prebegli poljski židje, Else to ne spodbudi, da bi hitro uredila potrebne dokumente in s hčerama pobegnila k bratu v Anglijo. Še vedno verjame, da je vojna daleč in da se njim, ostarelim nedolžnim starcem in mladim ženskam ne more nič hudega storiti. V mestu je bila spoštovana in kar ne more verjeti, da se praktično čez noč vsiljujejo nova pravila.

Imajo omejeno gibanje, nositi morajo našitke z napisom Juden, v trgovino lahko vstopajo pozno popoldne, ko je hrane zanje že pogosto zmanjkalo, sadja in zelenjave ne smejo kupovati. Ljudje ob srečanju z njimi sklonijo glave, bojijo se njihove prisotnosti, ki bi jim lahko nakopala težave. V takem vzdušju Elsa najmlajšo hčer pospremi k ostareli nežidovski ženici, Ljudmili Karaskovi, ki jo je prej oskrbovala, in njenemu sinu. Vsej preostali družini sledi pot k razosebljenju …

Jelgava ’94 se glasi dobeseden prevod naslova zanimivega mladinskega dela, ki je sicer zaradi opisa latvijske (ki bi bila lahko nadnacionalna) subkulture morda današnji mladeži malce manj razumljiva, je pa zagotovo izjemni glasbeni prerez dogajanja tedanjega časa. Prav rad pa se bo vanjo potopil vsakdo, ki je (bil) simpatizer metala.

Protagonist dogajanja je Janis, razpet v razponu 16 let. Gre za romanesknega junaka, ki pa je, zanimivo, pri svojih 30. letih še vedno poln filozofskih prevpraševanj o svojem bitu. Nehote se nam vsiljuje misel, ali gre za vsaj avtobiografske drobce, kajti tudi pisatelj Janis je moral biti solidno podkovan o metalski srenji.

Kot zmedeni štirinajstletnik začuti notranji klic po pripadnosti. Piflarsko družbo zamenja z drznejšo, tisto, ki skrivaj kadi in srka ceneni alkohol, a še vedno ostaja “piflar” po duši. Nikoli se zares ne sprosti, vedno je previden in si ne upa v neznani svet. Jelgavsko mladež je l. 1994 obnorela Nirvana. Redkokdo si sam pri sebi ni v brk mrmral znanih komadov, nekateri so se jih začeli učiti tudi preigravati. Nirvana je bila povsod. Vse dotlej, dokler niso odkrili vzporednega sveta. Metala.

A biti metalec v tistih časih ni bilo tako lahko. Povsem drugačen imidž je v ljudeh zbujal neodobravanje.

Obsežen roman nam na skoraj 600 straneh izrisuje realistično podobo mladih Indijcev, ki so v boju za lastno preživetje ali za blagostanje svoje družine pahnjeni v iskanje svojega prostora pod soncem. Dogajalni prostor se mnogokrat zamenja, kar kaže na nestanovitnost ponudb na črnem trgu delovne sile, tako v Indiji kot v Angliji, kamor si mladi fantje (dekleta redkeje), polni vere v uspeh, želijo. Pot pa je izjemno draga in nevarna.

Od uspešnosti ilegalnega prečkanja meja je odvisna celotna rodbina, ki ostaja v Indiji. V knjigi se prepletajo zgodbe treh mladih fantov, Točija, Avtarja in Randipa, ki po spletu okoliščin pristanejo pod isto streho, ki jim jo ponuja najemnik za težaška gradbena dela. Nezaupanje je opazno na vsakem koraku, saj so med njimi pogoste kraje denarja, manjka hrane in nesoglasij zaradi medsebojnih razlik.

Odbite arktične zgodbe so zgodbe s pomenljivim naslovom. Popeljejo nas v samoto severovzhodne Grenlandije, kjer je edini živelj omejen na večinoma sezonske lovce, tu in tam pa rutino prereže le vest o potniški ladji.

Moški so kleni, pogumni in polni kosmatega humorja, kar pa vseeno ne pomeni, da niso ranljivi. Socialni stiki so vezani le na sezonskega sostanovalca, lovca. Odsotnost raznobarvnih dogodkov, pestrejše družbe, ljubezenskih stikov jih globoko zaznamuje; celo do te mere, da so pripravljeni za navidezno žensko prijateljico zamenjati svojo najboljšo puško in si za najboljšega prijatelja izbrati petelina.

Roman, nagrajen s kresnikom leta 2020, nas popelje v večplastno zgodbo, ki nam jo odstira slovenska izseljenka, ki s partnerjem Pierrom živi v Parizu. Njena poglavitna trenutna naloga je izprazniti portoroško hišo, v kateri sta živala njena babica Ivana in dedek Jadran. Pri prodaji pohištva se ji razkrivajo težke osebne zgodbe, dvomi in strahovi njenih prednikov.

Babico Ivano, sprva odločno mlado žensko, ki ne prosi nikogar, vojne razmere močno spremenijo. Moža deportirajo v Srbijo. Sprva ga pogreša in jo skrbi zanj, nato pa se ji dozdeva, da postaja le še nek spomin, skoncentriran na občasna cenzurirana pisma. Vnovična selitev in nemška okupacija ji (še) ne vzameta volje do življenja. Zelo je navezana na sestro Ljubo in hčerkico Pino. Občasni pobegi iz realnosti z gošarjem Vitalijem jo popeljejo v drugo dimenzijo, v svet, kjer je dovoljeno zajeti življenje z veliko žlico. Ta občutek išče v vsakem kasnejšem obisku Vitalija v Ljubljani, ko nazadnje le spozna, da je ta človek nekdo drug, ni več gošar iz časa vojne.

Roman Nevidni govori o družini Barrøy, ki sama živi na istoimenskem otoku nekje na severni Norveški. Sprva nas realistično pripovedovanje zaziblje v življenje osamljene ribiške družine na prelomu prejšnjega stoletja, ko so moški odhajali s trebuhom za kruhom; pozimi lovit na Lofote in poleti zaslužit kak fičnik pri gradnji železnice. Majhen otok, ki je razdeljen na sektorje, ponuja ravno dovoljšno varnost, da družina kljub skominam po lažjem kruhu, ki ga nudi celina, vztraja v divjih razmerah in preživi. Toda težko. Ostra zima, ki otok spremeni v čisti led, je najdaljši letni čas. Prst na Barrøyu ni dovolj rodovitna, da bi bili poleg krompirja samooskrbni tudi s korenjem.

Dreves ni, po vsakem neurju se odpravijo na obalo pobirat kose naplavljenega lesa, pa tudi ostankov vrvi in ostale ropotije, ki jo znajo ponovno uporabiti. Nizka trava ponuja dovolj krme za nekaj krav in gosi. Poleti jih pesti suša. Na otoku stoji lesena koča, ki ponuja zavetje svojim prebivalcem. Ded Martin je že prestar, da bi še sezonsko lovil ribe na Lofotih, je pa vešč vseh ročnih spretnosti, ki jih vztrajno predaja na mlajši rod. Za hčer Barbro, izredno delavno in preproste pameti se šušlja neizrekljivo, da ima duševno motnjo. Sin Hans je kot vezni člen med življenjem onstran otročka in popolno osamo, je iznajdljiv, delaven in željan gospodarskega uspeha.