Roman V Sibirijo v retrospektivi prvoosebne mlade pripovedovalke, Danke po rodu, prikaže doživljanje vojne skozi otroške oči in trpko podoživljanje vseh izgub po njej.

Čeprav se je Danska v 2. svetovni vojni opredelila kot nevtralna država, to običajnemu življu ni kaj dosti pomagalo. Ovajanje, zasledovanje, stroge policijske ure, preganjanje judov je bilo tudi zanje nekaj popolnoma vsakdanjega. Če jim že okoliščine niso prizanesle, bi morda naivno pričakovali, da bo vsaj družina varen pristan. A ne za pripovedovalko … Ves čas išče varnost, za katero se zdi, da jo bo našla v Sibiriji, ki si jo je izbrala kot življenjske sanje. Pa čeprav jo vseskozi zebe in jo prijatelji poučijo, da je tam še hladneje.

Skrivnostni čarovnik Sigurd pošlje dvojčka Riba in Tuna v labirint, ki ga je sam kralj velel odpreti za svoj rojstni dan. Gindurci, ki sicer zaradi nenavadnega razloga ne zapuščajo svojih domov, so se podali v lov za doživetji.

Labirint ponuja pot v sedem začaranih gozdov, kjer kraljujejo tudi drevesa, med katerimi so tudi današnji živi fosili. Za glavna junaka se začne epsko potovanje, v katerem se preizkusita tudi v kovanju rim, razreševanju ugank in v izkazovanju iznajdljivosti, vztrajnosti in poguma.

🕸 Čarovniki in čarovnice, veselo v vaš dan! 🕸

Najdete me tudi na Instagramu.

Rja. Zelo pomenljiv naslov dela mladega poljskega pisatelja, ki mi je bil do sedaj docela neznan. Sicer ne želim soditi vsebine knjig po naslovnici, a ta mi je že na prvi pogled delovala kaotično. Zakaj bi nekdo stopil v pralni stroj?!

Pred nami se v retrospektivi razlije zgodba babice Tośke in njenega vnuka Szymka, ki nam jo zelo premišljeno predstavlja vsevedni pripovedovalec.

V plasteh se nam kaže podoba celotne vasi Chojni in njenih prebivalcev, ki so kar nekako obstali v času – kot bi zarjaveli. Zaznamovala jih je travma 2. svetovne vojne, ko se je skoraj celotna vas razkropila v želji po ohranitvi življenja, a se nato zopet združila. A zdi se, da kremplji strašnih dogodkov vaščanov ne izpustijo iz varnega primeža znanega. Vsak poskus živeti drugače, oditi v Tujino, se izjalovi. Vaščani postajajo talci svojih nerazrešenih travm, ki se prenašajo tudi na mlajše rodove. Pralni stroj deluje kot varen pristan pred Božo, zunanjostjo, izgubo.

Letos izdana zbirka kratkih zgodb Marta Lenardiča s pomenljivim naslovom Boj v požiralniku vas napelje k temu, da požirate oz. goltate hudomušne peripetije eno za drugo.

Večinoma so prvoosebne in vezane na preprost mestni živelj, ki goji posebna nagnjenja do pravilnega in pravičnega parkiranja na ulici pod blokom, alkohola in seksa, nekadilskih sosedov idr. Odlikuje jih odtujenost in anksioznost, ne pozabimo pa tudi hinavščine in vseh ostalih značajskih odlik, ki posrbijo, da življenje ni preveč rožnato.

Pred dnevi se je od nas poslovil Pavel Medvešček, avtor kultne knjige Iz nevidne strani neba, kar je bil nedvomno njegov življenjski projekt. Ukvarjal se je z raziskovanjem “stare vere”, ki se je ohranila kot medel spomin starejših prebivalcev predvsem v vaseh Zgornje Primorske. Staroverci so svojo skrivnost s prisego varovali pred svetom in so jo pred pozabo zaupali Medveščku, on pa je ni smel obelodaniti, vse dokler … Zanimivo in dokumentirano branje o nekdanjih običajih naših prednikov. Avtorju globok poklon za tako etnološko zapuščino.

Najdete me tudi na Instagramu.

Zgodba knjige Osem gora Paola Cognettija me je pritegnila zaradi podoživljanja hoje v hribe, iskanja tistega, čemur radi rečemo bistvo življenja, obžalovanja zaradi pomanjkanja energije razumeti očetove želje, gradnje pristnega prijateljstva in praznine, nemoči ob izgubah.

Skozi večplastno zgodbo se nam razkriva pripovedovalčeva nestanovitnost in želja po svobodi, ki jo nazadnje najde v gorah. Ljubezen do njih se je rodila v Grani pod Monte Roso, kjer je Beriova družina preživljala vsake poletne počitnice. To so bili zanje srečni dnevi; pripadali so hribom, a zaradi zaposlitve staršev trpeli v Milanu.