V šolskem letu 2022/23 se bodo učenci 8. in 9. razredov OŠ pomerili v tekmovanju za Cankarjevo priznanje. Za to pristojen odbor je izbral književno delo, in sicer zbirko pesmi Vinka Möderndorferja z naslovom Romeo in Julija iz sosednje ulice.  Möderndorfer se je sicer, zanimivo, najprej uveljavil v dramaturških vodah. Na AGRFT je l. 1982 diplomiral, nato pa prevzel umetniško združenje GLEJ in režiral v slovenskih gledališčih. Kot režiser se je spogledoval tudi v filmih, predvsem v dokumentaristiki in TV-igrah. Piše poezijo in prozo za otroke (Muc Langus & čarovnička Gajka, Potovanje muca Langusa & čarovničke Gajke, Vrnitev muca Langusa & čarovničke Gajke), radijske igre, mladinske romane (npr. Kit na plaži, Jaz sem Andrej), dramska besedila in dela za odrasle (Tek za rdečo hudičevko).

Za svoja dela je prejel več različnih nagrad (Borštnikovo nagrado, Župančičevo nagrado mesta Ljubljana, nagrado Prešernovega sklada, nagrado Marjana Rožanca, Ježkovo, Grumovo in Šeligovo nagrado, modro ptico, desetnico).

Zbirka pesmi Romeo in Julija iz sosednje ulice nakazuje vzporednice na svetovno znano Shakespearjevo tragedijo Romeo in Julija, nosi pa podnaslov Pesmi in ena tragedija s hollywoodskim koncem. Že sama naslovnica bo nadebudne najstnike odpeljala v renesančni svet, kjer je v Veroni zaljubljeni Romeo izpovedoval svoji izbranki brezpogojno ljubezen v t. i. balkonskem prizoru. Gre zgolj za analogijo, na naslovnici gre za zimski večer s sneženjem, namesto lune svetlobo oddaja ulična svetilka.

Sam motiv Romea in Julije sicer asociira na nedovoljeno, prepovedano ljubezen, ki rezultira v tragedijo; torej v smrt zaljubljencev, ki je opozorilo celotni družbi, da ljubezen ne pozna omejitev. Möderndorfer motiv povzema zelo selektivno.

V šolskem letu 2022/23 se bodo učenci 6. in 7. razredov OŠ pomerili v tekmovanju za Cankarjevo priznanje. Za to pristojen odbor je izbral književno delo, in sicer zbirko pesmi Ferija Lainščka s pomenljivim naslovom Ne: pesmi. Lainščka, v delih katerega pogosto občutimo melos prekmurskih ravnic, sicer poznamo bolj kot prozaista, uveljavil pa se je tudi kot dramatik in scenarist. Pred leti so učenci prav tako v okviru tekmovanja za Cankarjevo priznanje brali njegov fantastični otroški roman Velecirkus Argo.

Izbor pesniške zbirke Ne: pesmi ni presenetljiv, saj odraža primernost branja za odraščajočo mladež tako z dokaj preprosto zgradbo pesmi kot tudi z aktualno temo negiranja vsega, kar najstnikom ni po godu. Predvsem občutljivo pa je raznoliko občutenje prvih resnejših simpatij oz. ljubezni. Zbirka je dosegla odmev v slovenskem književnem prostoru, namenjenemu predvsem mladini, s kar dvema  nominacijama leta 2019; in sicer za desetnico (tj. slovenska literarna nagrada za otroško in mladinsko književnost) in večernico (slovenska književna nagrada za najboljše otroško ali mladinsko literarno delo minulega leta). Pesmi spremljajo domišljijske ilustracije, vezane na tekstovni kontekst, njihova avtorica pa je Nana Homovec.

Roman pisateljice in prevajalke Jedrt L. Maležič nas popelje v medvojno obdobje, torej v čas vzpona nacionalizma. Opustošenja po 1. svetovni vojni očitno niso bila primeren dogodek za iskanje nekega Weltverbesserja, nekega ponotranjenega človeka, ki bi iskal sožitje. Trst kot prvi dogajalni prostor tako že sam po sebi napeljuje na motivno razkošje, povezano z nasiljem. Avtorica romana pripovedni lok prične z nasiljem, ki ga morda glede na okoliščine pripisali fašističnemu delovanju, opisi katerega se nizajo v nadaljevanju, ko je protagonistka Marina že poročena z Antonom (požig Narodnega doma, šikaniranje Slovencev, predvsem tistih, ki ne želijo poitalijančiti svojih priimkov, fizično nasilje).

Še bolj kot fašistično nasilje, popis katerega deluje kot tesnoben in hkrati napet zgodbovni okvir, pa bode v oči tisto, ki se dogaja za štirimi stenami. Marija Zanut, Marinina mati oz. v nadaljevanju nona, je s svojo klerikalno in skorajda fanatično konzervativno držo izjemno dovršen književni lik. Njen odnos do že odrasle Marine je povsem diktatorski; poseduje jo tako psihološko kot tudi fizično (pretepanje z vojaškim pasom). Hčerka je tako oropana lastne volje. Čeprav jo prezira, se vedno znova se vrača k materi, t. i. noni (stocholmski sindrom), sploh po tem, ko v času razplamtelega fašizma Marinin mož brez pristnega slovesa od noseče žene izgine v tujino s svojim prijateljem Milanom.

Konec panka v Helsinkih je delo češkega pisatelja Jaroslava Rudiša, ki se je poleg pisateljevanja uveljavil tudi kot dramatik, scenarist in avtor stripov.  V romanu je glasba vseprisotna, kar je bržčas odraz tudi pisateljeve vpetosti vanjo; bil je namreč celo menedžer pankovske skupine. Tudi v romanu Konec panka v Helsinkih odzvanja pank (najbolj oboževani skupini predvsem Sex Pistols, Die Toten Hosen), ki s svojo kaotičnostjo in glasnostjo skuša preglasiti vse, kar spodkopava človečnost. Delo bi lahko razumeli tudi kot roman uporništva. V dveh ločenih dogajalnih prostorih v duhu panka namreč živijo protagonisti, ki jim glasba predstavlja smernice navideznega upora proti družbeni ureditvi, ki jim krati danes pripoznane osnovne človekove pravice (tj. pravica do združevanja, do svobode govora, do enakopravnosti itd.). Avtor zelo neprizadeto opisuje doživljanje mladih v tistem času, ki jim je vzel upanje v boljšo prihodnost, začenši z odvzemom pravice do pridobitve izobrazbe. Gre namreč za povojni čas v Vzhodni Nemčiji in na Češkoslovaškem, kjer so bili najstniški prekrški v skladu s komunistično ureditvijo strogo sankcionirani. (V nekoliko modernejši dobi se upira sicer tudi Oletova hči, gre za ekoupor, upor proti mogočnosti kapitala na račun podjarmljenih novodobnih sužnjev in uničevanja okolja.)

Naslov knjige je povezan z Oletovim barom Helsinki, ki je zgolj sam sebi namen. V njem se združuje neproduktivna klientela sanjačev, ki jih je čas povozil že davno tega. Vdajajo se alkoholu, drogam brezdelju in profanim užitkom. Dogodki so imenitno opisani tako, da se nam izriše neka subtilnost, kljub jezi občutimo potlačenost in neizživetost za krivice občutljivejših najstnikov. Pripoved je osredotočena na življenje Oleta in Franka, ki sta ustanovila band, imenovan Automat. Sprva glasbeni vzpon predstavlja bralcu pričakovanje uspeha dvojice, kar pa se, zanimivo, ne zgodi. Romaneskna junaka kljub številnim romancam, ustvarjeni družini, visokoletečim idejam in vizijam o boljši prihodnost ne prebijeta rutine, posledice teže režimske utesnjenosti, ki ju je pomendrala v najstniških letih.

Biografija prve dame carske Rusije v prelomu iz 17. v 18. stoletja poleg izjemno prizemljenega razmišljanja ženske, ki se je povzpela iz socialnega dna, postreže z zanimivim vpogledom v tedanje duhovno-zgodovinske posebnosti takratnega življenja. Življenjska usoda Marte Helene Skowronske, kasneje poimenovane Katerine I. (1684‒1727), je bila navdihujoča tudi za Voltaira, znamenitega razsvetljenskega misleca, ki jo je poimenoval za “najbolj neverjeten vzpon 18. stoletja”. Pomenljivo pa je bilo tudi darilo nekronane poljske kraljice Elzbiete Sieniawske ob obisku v Jaworovu na Poljskem, saj je nepismena prejela zbirko pravljic Zgodbe in pravljice iz preteklosti francoskega pisca Charlesa Perraulta. Ker sama ni znala brati, je šele ob šolanju svojih deklet, ki sta usvajali prve francoske besede, ugotovila, da jo je simbolično primerjala s Pepelko.

Zgodba, vredna filmske upodobitve, se je začela s smrtjo Katerininih staršev, ki so umrli zaradi kuge. Preživela deklica je bila poslana v Marienburg k zakoncema Glück, kjer je bila deležna stroge vzgoje. Nekoč so mesto napadli ruski vojaki in Katerino ujeli na ulici. Verjetne smrti jo je rešil feldmaršal Šeremetjev, debelušen perverznež, ki jo je imel za vojni plen. Ni trajalo dolgo, ko je njeno žalost opazil Aleksander, carjeva desna roka, ki je postal ljubezen njenega življenja in ji je s svojimi modrimi nasveti pomagal ohraniti trezno glavo in s tem življenje, ko si jo je za priležnico izbral sam car.

Biografija je hkrati tudi zgodovinski roman, ki subtilno razkriva mnoge plasti družbenega življenja v tedanji carski Rusiji. V oči v prvi vrsti bode izjemna patriarhalnost. Vloga moškega do žensk je bila osredinjena na vzdrževanje družinske linije spričo pogoste umrljivosti otrok, pri čemer povprečna ženska ni bila deležna ljubečega odnosa; pretepanje je bilo nekaj povsem vsakdanjega, ravno tako tudi brezglavo varanje. Če je bila ženska udeleženka tovrstne dejavnosti, ji je sledila kruta usoda, ki jo je določal zakon: do vratu so jo zakopali v zemljo in jo kamenjali do smrti.

Najbolj plodovit slovenski pisatelj z več kot 160 izdanimi deli, Ivan Sivec, je leta 2021 izdal tudi biografski roman slovenskega realističnega pisatelja, časnikarja, politika in ljubljanskega župana, Ivana Tavčarja. Naslovu dela ‒ Visoški gospod ‒ je povedno dodal podnaslov Vse ljubezni pisatelja Ivana Tavčarja. Delo je napisano v 1. osebi in je plod študija Tavčarjeve življenjske poti in odkrivanja avtobiografskih delcev v njegovem bogatem literarnem opusu.

Delo obsega 10 poglavij (1. Otroštvo, 2. Prva ljubezen, 3. Dunaj, 4. Odvetnik, 5. Franica, 6. Med gorami, 7. Visoko, 8. Župan, 9. Cvetje, 10. Kronika), kjer se nam izrišejo Tavčarjeve ljubezni v najširšem pomenu besede. Svojo domačijsko ljubezen je opisal v zbirki novel Med gorami, prav tako pa se k njej vrača tudi v slovenski klasiki, v romanu Cvetje v jeseni, po katerem je bil posnet tudi film. Bil je kljub spornemu očetovstvu ljubljen otrok, prvorojenec in v nekaterih pogledih podoben Prešernovi usodi; šolati so ga želeli za duhovnika, že zgodaj ga je od doma gnala uka žeja, zaradi nevarnosti domotožja ga nekaj let niso poslali domov niti med počitnicami.