Konec panka v Helsinkih je delo češkega pisatelja Jaroslava Rudiša, ki se je poleg pisateljevanja uveljavil tudi kot dramatik, scenarist in avtor stripov.  V romanu je glasba vseprisotna, kar je bržčas odraz tudi pisateljeve vpetosti vanjo; bil je namreč celo menedžer pankovske skupine. Tudi v romanu Konec panka v Helsinkih odzvanja pank (najbolj oboževani skupini predvsem Sex Pistols, Die Toten Hosen), ki s svojo kaotičnostjo in glasnostjo skuša preglasiti vse, kar spodkopava človečnost. Delo bi lahko razumeli tudi kot roman uporništva. V dveh ločenih dogajalnih prostorih v duhu panka namreč živijo protagonisti, ki jim glasba predstavlja smernice navideznega upora proti družbeni ureditvi, ki jim krati danes pripoznane osnovne človekove pravice (tj. pravica do združevanja, do svobode govora, do enakopravnosti itd.). Avtor zelo neprizadeto opisuje doživljanje mladih v tistem času, ki jim je vzel upanje v boljšo prihodnost, začenši z odvzemom pravice do pridobitve izobrazbe. Gre namreč za povojni čas v Vzhodni Nemčiji in na Češkoslovaškem, kjer so bili najstniški prekrški v skladu s komunistično ureditvijo strogo sankcionirani. (V nekoliko modernejši dobi se upira sicer tudi Oletova hči, gre za ekoupor, upor proti mogočnosti kapitala na račun podjarmljenih novodobnih sužnjev in uničevanja okolja.)

Naslov knjige je povezan z Oletovim barom Helsinki, ki je zgolj sam sebi namen. V njem se združuje neproduktivna klientela sanjačev, ki jih je čas povozil že davno tega. Vdajajo se alkoholu, drogam brezdelju in profanim užitkom. Dogodki so imenitno opisani tako, da se nam izriše neka subtilnost, kljub jezi občutimo potlačenost in neizživetost za krivice občutljivejših najstnikov. Pripoved je osredotočena na življenje Oleta in Franka, ki sta ustanovila band, imenovan Automat. Sprva glasbeni vzpon predstavlja bralcu pričakovanje uspeha dvojice, kar pa se, zanimivo, ne zgodi. Romaneskna junaka kljub številnim romancam, ustvarjeni družini, visokoletečim idejam in vizijam o boljši prihodnost ne prebijeta rutine, posledice teže režimske utesnjenosti, ki ju je pomendrala v najstniških letih.

Biografija prve dame carske Rusije v prelomu iz 17. v 18. stoletja poleg izjemno prizemljenega razmišljanja ženske, ki se je povzpela iz socialnega dna, postreže z zanimivim vpogledom v tedanje duhovno-zgodovinske posebnosti takratnega življenja. Življenjska usoda Marte Helene Skowronske, kasneje poimenovane Katerine I. (1684‒1727), je bila navdihujoča tudi za Voltaira, znamenitega razsvetljenskega misleca, ki jo je poimenoval za “najbolj neverjeten vzpon 18. stoletja”. Pomenljivo pa je bilo tudi darilo nekronane poljske kraljice Elzbiete Sieniawske ob obisku v Jaworovu na Poljskem, saj je nepismena prejela zbirko pravljic Zgodbe in pravljice iz preteklosti francoskega pisca Charlesa Perraulta. Ker sama ni znala brati, je šele ob šolanju svojih deklet, ki sta usvajali prve francoske besede, ugotovila, da jo je simbolično primerjala s Pepelko.

Zgodba, vredna filmske upodobitve, se je začela s smrtjo Katerininih staršev, ki so umrli zaradi kuge. Preživela deklica je bila poslana v Marienburg k zakoncema Glück, kjer je bila deležna stroge vzgoje. Nekoč so mesto napadli ruski vojaki in Katerino ujeli na ulici. Verjetne smrti jo je rešil feldmaršal Šeremetjev, debelušen perverznež, ki jo je imel za vojni plen. Ni trajalo dolgo, ko je njeno žalost opazil Aleksander, carjeva desna roka, ki je postal ljubezen njenega življenja in ji je s svojimi modrimi nasveti pomagal ohraniti trezno glavo in s tem življenje, ko si jo je za priležnico izbral sam car.

Biografija je hkrati tudi zgodovinski roman, ki subtilno razkriva mnoge plasti družbenega življenja v tedanji carski Rusiji. V oči v prvi vrsti bode izjemna patriarhalnost. Vloga moškega do žensk je bila osredinjena na vzdrževanje družinske linije spričo pogoste umrljivosti otrok, pri čemer povprečna ženska ni bila deležna ljubečega odnosa; pretepanje je bilo nekaj povsem vsakdanjega, ravno tako tudi brezglavo varanje. Če je bila ženska udeleženka tovrstne dejavnosti, ji je sledila kruta usoda, ki jo je določal zakon: do vratu so jo zakopali v zemljo in jo kamenjali do smrti.

Najbolj plodovit slovenski pisatelj z več kot 160 izdanimi deli, Ivan Sivec, je leta 2021 izdal tudi biografski roman slovenskega realističnega pisatelja, časnikarja, politika in ljubljanskega župana, Ivana Tavčarja. Naslovu dela ‒ Visoški gospod ‒ je povedno dodal podnaslov Vse ljubezni pisatelja Ivana Tavčarja. Delo je napisano v 1. osebi in je plod študija Tavčarjeve življenjske poti in odkrivanja avtobiografskih delcev v njegovem bogatem literarnem opusu.

Delo obsega 10 poglavij (1. Otroštvo, 2. Prva ljubezen, 3. Dunaj, 4. Odvetnik, 5. Franica, 6. Med gorami, 7. Visoko, 8. Župan, 9. Cvetje, 10. Kronika), kjer se nam izrišejo Tavčarjeve ljubezni v najširšem pomenu besede. Svojo domačijsko ljubezen je opisal v zbirki novel Med gorami, prav tako pa se k njej vrača tudi v slovenski klasiki, v romanu Cvetje v jeseni, po katerem je bil posnet tudi film. Bil je kljub spornemu očetovstvu ljubljen otrok, prvorojenec in v nekaterih pogledih podoben Prešernovi usodi; šolati so ga želeli za duhovnika, že zgodaj ga je od doma gnala uka žeja, zaradi nevarnosti domotožja ga nekaj let niso poslali domov niti med počitnicami.

Davnega leta 1979 je luč sveta ugledal biografski roman Najbogatejši Kranjec, ki na poljuden način predstavi življenjsko pot Žige Zoisa (1747‒1819), o katerem se najbrž povprečni Slovenec še iz šolskih let spomni, da je bil mecen slovenskih razsvetljenskih literatov. Najverjetneje pa se vedenje o njegovem enormnem doprinosu slovenski kulturi in gospodarstvu s tem podatkom tudi konča.

Tita Kovač (1930‒2016), slovenska kemičarka, pisateljica in publicistka, znana tudi po svojih dokumentarnih biografskih romanih o Janezu Vajkardu Valvasorju (Spomini barona Valvasorja) in Janezu Bleiweisu (Slovenski oratar), je skrbno zbrala tudi podatke o za takratno Kranjsko zelo pomembno rodbino Zois, ki je bila sicer po očetovi strani benečanskega porekla. Tu ne gre le za kronološko navajanje rojstev družinskih članov in njihovih vlog. Osredotočila se je na pravičen in premišljen prevzem posla od ostarelega M. Angela Zoisa, ki naj bi ga vodil sin Sigismund oz. Žiga po naše. Žiga je imel tudi precej moških sorojencev, zato je imel njegov oče daljnovidne načrte, ko je izbiral svojega naslednika. Mladeniča je kmalu uspešno uvedel v poznavanje vseh dejavnosti svojega posla, le-ta pa je s podpisom pogodbe pri 30. letih postal najbogatejši Kranjec.

Mladinski roman nemške pisateljice Petre Postert se dogaja v neznanem neurbanem kraju v časovnem razponu enega leta. Vsako poglavje zajema en mesec v letu 12-letne junakinje Josy Bruckner, njeno zgodbo pa dopolnjuje še dogajanje čebel v tistem mesecu. Ne gre za življenje katerihkoli čebel, temveč čebel Josefine Clare Bruckner (na kratko Josy), ki jih je podedovala po umrlem dedku. Glavna junakinja v romanu doživi mentalni preporod, saj jo dediščina nekako prisili, da začne na življenje gledati bolj stvarno. Njeno ugodje, npr. želja imeti psa, ukvarjanje z zgolj vodenimi in plačljivimi dejavnostmi in dojemanje sebe kot center dogajanja se s pomočjo čebel spremeni v bolj humano vrednoto; tj. skrbeti za druge, razumeti druge. Ta vrednota postane tako močna, da zamaje tudi vzgojni vzorec njenih staršev.

Dnevniški zapisi, namenjeni mladini, so večinoma hvaležno branje. Kar nekaj izmed njih je svetovno znanih (npr. zabavni dnevniški zapisi Jadrana Krta, Dnevnik nabritega mulca, Dnevnik Nejca Svetka), saj ponujajo zabaven vpogled v razmišljanje razposajenih mulcev in v njihove vragolije. Meni znani dekliški dnevniki so večinoma globlje izpovedi, vezane na odraščanje v kaotični družbi (npr. Dnevnik Ane Frank, Zlatin dnevnik).

Dnevnik poredne punce litovske pisateljice Kristine Gudonyte je obsežen dnevniški zapis odraščajoče Kotrine. Živi v Vilni, ki pa z izjemo omemb reke Vilnije ne postreže z infiltracijo v mestni živelj in v arhitekturne raznolikosti, tako da bi dogajalni prostor skorajda lahko označili kot instantni, zahodni. Izogibanje popisovanju zunanjega je morda namerno, da nas predrami ostra ločnica med nepremično okolico in burnim dogajanjem v notranjosti protagonistke. Profane mladostniške težave, kot so burne reakcije, izogibanje komunikacije z družinskimi člani in hkratno pogrešanje le-te (na točno tak način, kot ga mladostniki želijo), izoblikovanje svojstvenega pogleda na svet in s tem povezano godrnjanje okolice so izpovedane na svež način, začinjen s ščepcem kriminalke.

Zanimivo je dekletovo doživljanje svojih nekoliko nefunkcionalnih staršev in ločenega skrbništva, ki se ga brez večjih težav znebi takoj, ko ji prebivanje pri strogem in rahlo neočetovskemu očetu ni več po godu. Zdi se, da je pri Kotrine uporniška drža le izraz kljubovanja njegovemu pogledu na trd, že nekoliko preživet model vzgoje. Želja po njenih socialnih stikih z vrstniki začne upadati takoj, ko pobegne k sveže zaljubljeni materi, še huje; začne spoznavati, da njena prijateljstva niso pristna in kot taka nevredna globljega zaupanja. Čenče o svoji namišljeni nosečnosti je niso dotolke, pač pa so ji pomagale do spoznanja, da se prijateljstvo rodi v nesreči. Zamenjava z nosečo vrstnico, ki je namesto Kotrine odpotovala na “prevzgojne” počitnice na obalo, bi bila sicer v današnji e-dobi manj možna, nekoliko pa spominja na literarne in filmske upodobitve zamenjav otrok (ki so roko na srce sicer pogostejše in verjetnejše med enojajčnimi dvojčki).