Biografija o Gabrielli Coco Chanel izpod peresa Michelle Marly prikazuje vzpon mlade ženske, ki ji sicer v običajnih okoliščinah v Franciji ne bi bil omogočen. Obdobje la belle epoque (tj. zlata doba), ki je trajalo do cca. leta 1914, je za pravega meščana, svetovljana, nekoga, ki je dovolj omikan, da se vključi v francosko smetano, opredeljeval samo bogataše, dediče plemenitega porekla.
Coco Chanel je bila pravo nasprotje tem zahtevam. Oseba, ki je povprečnemu Evropejcu poznana vsaj po parfumu, če ne že po modni blagovni znamki, je presenetljivo imela precej klavrno otroštvo. To je bil čas, ko so bili otroci še brez družbene veljave in priznanih pravic. Coco je kmalu umrla mama, oče pa je njo in sestri poslal v samostan, kjer so bile deležne trde vzgoje. Sestri nista preživeli, Cocojina trdoživost pa se je med šivanjem vdajala sanjam po prostosti. Kot izvemo, je mlajši brat kmalu umrl, starejša pa je oče celo prodal za delovno silo. Hči umrle perice in neodgovornega krošnjarja je premogla precej lastnosti in sposobnosti, ki jih bogati dediči niso imeli: vztrajnost, ponos in neizmerno iznajdljivost. Vsekakor je bila tudi kreativnost ena od izjemnih Cocojinih lastnosti, ki jo je priznaval francoski umetniški prostor s Cocteaujem in Picassom na čelu. Manjko družinske odličnosti ji je kljub neformalni sprejetosti, zanimivo, povzročal precej krivic. Francoska elita je bila kljub nesporni odličnosti še vedno dovolj snobovska, da Coco sprva ni prejemala vabil na družabna salonska srečanja, zato pa so se zanjo zavzeli boemi ali pa je sama nalašč zakuhala kak škandal.
Rusko plemstvo (večinoma umetniki ‒ izjemni glasbeniki in umetniki) si je v Franciji našlo prostor za umetniško ustvarjanje v izgnanstvu. Kljub finančnemu propadu so bili sprejeti v francosko elito in tudi živelo na njen račun. Svoj lonček k temu je prispevala tudi Coco, ki je finančno podpirala Igorja Stravinskega in njegovo družino, prav tako pa tudi baletnike.
