Davnega leta 1979 je luč sveta ugledal biografski roman Najbogatejši Kranjec, ki na poljuden način predstavi življenjsko pot Žige Zoisa (1747‒1819), o katerem se najbrž povprečni Slovenec še iz šolskih let spomni, da je bil mecen slovenskih razsvetljenskih literatov. Najverjetneje pa se vedenje o njegovem enormnem doprinosu slovenski kulturi in gospodarstvu s tem podatkom tudi konča.

Tita Kovač (1930‒2016), slovenska kemičarka, pisateljica in publicistka, znana tudi po svojih dokumentarnih biografskih romanih o Janezu Vajkardu Valvasorju (Spomini barona Valvasorja) in Janezu Bleiweisu (Slovenski oratar), je skrbno zbrala tudi podatke o za takratno Kranjsko zelo pomembno rodbino Zois, ki je bila sicer po očetovi strani benečanskega porekla. Tu ne gre le za kronološko navajanje rojstev družinskih članov in njihovih vlog. Osredotočila se je na pravičen in premišljen prevzem posla od ostarelega M. Angela Zoisa, ki naj bi ga vodil sin Sigismund oz. Žiga po naše. Žiga je imel tudi precej moških sorojencev, zato je imel njegov oče daljnovidne načrte, ko je izbiral svojega naslednika. Mladeniča je kmalu uspešno uvedel v poznavanje vseh dejavnosti svojega posla, le-ta pa je s podpisom pogodbe pri 30. letih postal najbogatejši Kranjec.

Mladinski roman nemške pisateljice Petre Postert se dogaja v neznanem neurbanem kraju v časovnem razponu enega leta. Vsako poglavje zajema en mesec v letu 12-letne junakinje Josy Bruckner, njeno zgodbo pa dopolnjuje še dogajanje čebel v tistem mesecu. Ne gre za življenje katerihkoli čebel, temveč čebel Josefine Clare Bruckner (na kratko Josy), ki jih je podedovala po umrlem dedku. Glavna junakinja v romanu doživi mentalni preporod, saj jo dediščina nekako prisili, da začne na življenje gledati bolj stvarno. Njeno ugodje, npr. želja imeti psa, ukvarjanje z zgolj vodenimi in plačljivimi dejavnostmi in dojemanje sebe kot center dogajanja se s pomočjo čebel spremeni v bolj humano vrednoto; tj. skrbeti za druge, razumeti druge. Ta vrednota postane tako močna, da zamaje tudi vzgojni vzorec njenih staršev.

Dnevniški zapisi, namenjeni mladini, so večinoma hvaležno branje. Kar nekaj izmed njih je svetovno znanih (npr. zabavni dnevniški zapisi Jadrana Krta, Dnevnik nabritega mulca, Dnevnik Nejca Svetka), saj ponujajo zabaven vpogled v razmišljanje razposajenih mulcev in v njihove vragolije. Meni znani dekliški dnevniki so večinoma globlje izpovedi, vezane na odraščanje v kaotični družbi (npr. Dnevnik Ane Frank, Zlatin dnevnik).

Dnevnik poredne punce litovske pisateljice Kristine Gudonyte je obsežen dnevniški zapis odraščajoče Kotrine. Živi v Vilni, ki pa z izjemo omemb reke Vilnije ne postreže z infiltracijo v mestni živelj in v arhitekturne raznolikosti, tako da bi dogajalni prostor skorajda lahko označili kot instantni, zahodni. Izogibanje popisovanju zunanjega je morda namerno, da nas predrami ostra ločnica med nepremično okolico in burnim dogajanjem v notranjosti protagonistke. Profane mladostniške težave, kot so burne reakcije, izogibanje komunikacije z družinskimi člani in hkratno pogrešanje le-te (na točno tak način, kot ga mladostniki želijo), izoblikovanje svojstvenega pogleda na svet in s tem povezano godrnjanje okolice so izpovedane na svež način, začinjen s ščepcem kriminalke.

Zanimivo je dekletovo doživljanje svojih nekoliko nefunkcionalnih staršev in ločenega skrbništva, ki se ga brez večjih težav znebi takoj, ko ji prebivanje pri strogem in rahlo neočetovskemu očetu ni več po godu. Zdi se, da je pri Kotrine uporniška drža le izraz kljubovanja njegovemu pogledu na trd, že nekoliko preživet model vzgoje. Želja po njenih socialnih stikih z vrstniki začne upadati takoj, ko pobegne k sveže zaljubljeni materi, še huje; začne spoznavati, da njena prijateljstva niso pristna in kot taka nevredna globljega zaupanja. Čenče o svoji namišljeni nosečnosti je niso dotolke, pač pa so ji pomagale do spoznanja, da se prijateljstvo rodi v nesreči. Zamenjava z nosečo vrstnico, ki je namesto Kotrine odpotovala na “prevzgojne” počitnice na obalo, bi bila sicer v današnji e-dobi manj možna, nekoliko pa spominja na literarne in filmske upodobitve zamenjav otrok (ki so roko na srce sicer pogostejše in verjetnejše med enojajčnimi dvojčki).

Delo mlade Anje Mugerli (1984) je zbirka sedmih kratkih zgodb. Morda malce presenetljivo ne odražajo nekega instantnega zgodbovnega fragmenta v sodobni zahodni družbi, ki bi se lahko zgodil v kateremkoli miljeju, saj smo zaradi globalističnega ustroja pogosto priče zabrisovanju ne samo individualnih, temveč tudi nacionalnih razlik.

Naslovi kratkih zgodb so kratki (Jabolkosnedka, Pust, Čevlji, Čebelja družina, Pirta, Rdeči petelin in Jezero) in že vsebinsko vezani (tudi) na slovenskost in se spogledujejo z antropološko konotacijo. Nikakor pa ne gre za strogo omejenost na slednje; zgodbe prekoračijo omejenost ‒ tako časovno kot prostorsko, nadvse zanimiva pa je hkratna vpeljava nezavednega doživljanja protagonistov, kar lahko deluje tudi tesnobno in grozljivo. Kleni okvir tradicionalne družbe, ki vzbuja elemente domačnosti, rustikalnosti in trpkosti, se vsaj deloma prepleta z vnosom sodobnega življa, ki do preteklosti goji strahospoštovanje.

Bogata je tudi motivna pestrost zgodb. Preteklost v zgodbah je večinoma vezana na odsotnost oz. izgubo bližnjih oseb, kar preskoči na sodobne tegobe. V Jabolkosnedki se motiv rezanja jabolk na krhlje (asociativno poigravanje s Proustovimi magdalenicami, kjer obred rezanja jabolka na krhlje obudi spomin na umrlega moža) zlije s sodobno odsotnostjo partnerja in težavami s spočetjem otroka. Motiv pusta v istoimensko naslovljeni kratki zgodbi oriše nekdanjo tradicijo izdelovanja mask, »vpoklicem« v bratovščino neporočene vaške moške, kar je lahko vzpodbudilo doživljanje strahu, groze in odpora pri posameznikih. Sodobni čas prinaša priložnost za soočanje s strahom.

Družbeni roman pisateljice Jennifer Clement z naslovom Molitve za ugrabljene je postavljen v mehiško džunglo, kjer je vsakodnevno življenje depriveligiranih domačinov neprimerno otežkočeno v primerjavi z ljudmi v eno uro vožnje oddaljenem Acapulcu. Poleg smrtonosnih škorpijonov, mravelj, kač in helikoptrskega škropljenja s pesticidi izginjajo tudi ljudje; v večini primerov lepa dekleta. Da bi matere zavarovale hčerke, ob rojstvu razglašajo, da so rodile dečke in njihov spol do pubertete uspešno skrivajo. Nato jim črnijo zobe, da bi izgledale neprivlačno. Ob redkih nenadejanih obiskih članov mamilarskih kartelov se dekleta skrijejo v skopane luknje, kjer kot prestrašene živali čakajo, da nevarnost mine. A tudi v vasici v odročni džungli, v bližini katere se ilegalno bohotijo makova polja, nekoč ugrabijo pripovedovalkino prijateljico, prelepo Paulo. Dogodek travmatično zareže v pripoved in predstavlja osrednji motiv, okrog katerega se pletejo skrivnosti …

Nenavadna in napeta zgodba s pomočjo pretanjene pripovedne tehnike in izpiljenega, skorajda realističnega sloga, v treh delih odstira dve časovni jedri. Retrospektivno nam s pomočjo spominov, fotografij in skrbno shranjenih igrač subtilno nakazuje nekoliko srečnejšo preteklost protagonistk, ko so zanje še poskrbeli možje. Po njihovi migraciji v ZDA, kjer so si ustvarili novo življenje, so izgubile finančno in psihološko varnost, vse bolj pa se nakazuje, da jih je poleg moških zapustilo tudi upanje v boljši svet. Od trenutka spoznanja, da so ostale same, zanje obstaja samo enolična sedanjost, za katero se zdi, da je s svojimi nevarnostmi tako zelo predvidljiva, da jim vsaj začasno ne predstavlja nikakršnega izziva več.

Jenny Jägerfeld je 47-letna švedska psihologinja z obilo izkušnjami na področju psihiatrične obravnave otrok in odraslih. Svoje tovrstne izkušnje je z izjemno pretanjenim občutkom prelila tudi v svoja literarna dela. Že uveljavljena avtorica je prejela kar nekaj uglednih nagrad, med drugimi tudi nagrado Astrid Lindgren. Svoje uvide trpečih najstnikov, katerih problemi so zaradi širšega nerazumevanja velikokrat skriti družbi, je izvrstno opisala tudi v mladinskem (problemskem) romanu z naslovom Kraljica smeha.

Zgodba se dogaja v švedskem mestu, ki bi bil lahko tudi katerikoli kraj na svetu, kjer se odvija popolnoma običajno zahodnjaško življenje. Najstnica Sasha kot prvoosebna pripovedovalka, zanimivo, želi postati kraljica smeha, kar je zadnja od njenih sedmih zapovedi. Teh se trdno oklepa, saj jo nekako ohranjajo pri zdravi pameti in ji dajejo vsaj navidezno varnost.

Vsebina teh zapovedi je namreč diametralno nasprotna od dejanj in želja njene pokojne matere, ki si je kljub psihiatrični pomoči vzela življenje. Sasha se čez noč znajde v 1-starševski družini; zanjo skrbi sicer ljubeči oče, ki pa zaradi skrbi za hčerko ne more in ne zmore odžalovati svoje izgube. Žalovati pa vsaj na začetku ne zmore niti Sasha, saj jo je travmatični dogodek “zamrznil” v času, ki ga preživlja s prijateljico Märto in s težnjo po upoštevanju svojih zapovedi. Sprememba hčerinih navad in želja ter odsotnost pričakovanih čustev (jeza, jok) očeta tako zelo skrbita, da se zaupa psihoterapevtki, ki Sashi določi datum za srečanje.