Delo mlade Anje Mugerli (1984) je zbirka sedmih kratkih zgodb. Morda malce presenetljivo ne odražajo nekega instantnega zgodbovnega fragmenta v sodobni zahodni družbi, ki bi se lahko zgodil v kateremkoli miljeju, saj smo zaradi globalističnega ustroja pogosto priče zabrisovanju ne samo individualnih, temveč tudi nacionalnih razlik.

Naslovi kratkih zgodb so kratki (Jabolkosnedka, Pust, Čevlji, Čebelja družina, Pirta, Rdeči petelin in Jezero) in že vsebinsko vezani (tudi) na slovenskost in se spogledujejo z antropološko konotacijo. Nikakor pa ne gre za strogo omejenost na slednje; zgodbe prekoračijo omejenost ‒ tako časovno kot prostorsko, nadvse zanimiva pa je hkratna vpeljava nezavednega doživljanja protagonistov, kar lahko deluje tudi tesnobno in grozljivo. Kleni okvir tradicionalne družbe, ki vzbuja elemente domačnosti, rustikalnosti in trpkosti, se vsaj deloma prepleta z vnosom sodobnega življa, ki do preteklosti goji strahospoštovanje.

Bogata je tudi motivna pestrost zgodb. Preteklost v zgodbah je večinoma vezana na odsotnost oz. izgubo bližnjih oseb, kar preskoči na sodobne tegobe. V Jabolkosnedki se motiv rezanja jabolk na krhlje (asociativno poigravanje s Proustovimi magdalenicami, kjer obred rezanja jabolka na krhlje obudi spomin na umrlega moža) zlije s sodobno odsotnostjo partnerja in težavami s spočetjem otroka. Motiv pusta v istoimensko naslovljeni kratki zgodbi oriše nekdanjo tradicijo izdelovanja mask, »vpoklicem« v bratovščino neporočene vaške moške, kar je lahko vzpodbudilo doživljanje strahu, groze in odpora pri posameznikih. Sodobni čas prinaša priložnost za soočanje s strahom.

Družbeni roman pisateljice Jennifer Clement z naslovom Molitve za ugrabljene je postavljen v mehiško džunglo, kjer je vsakodnevno življenje depriveligiranih domačinov neprimerno otežkočeno v primerjavi z ljudmi v eno uro vožnje oddaljenem Acapulcu. Poleg smrtonosnih škorpijonov, mravelj, kač in helikoptrskega škropljenja s pesticidi izginjajo tudi ljudje; v večini primerov lepa dekleta. Da bi matere zavarovale hčerke, ob rojstvu razglašajo, da so rodile dečke in njihov spol do pubertete uspešno skrivajo. Nato jim črnijo zobe, da bi izgledale neprivlačno. Ob redkih nenadejanih obiskih članov mamilarskih kartelov se dekleta skrijejo v skopane luknje, kjer kot prestrašene živali čakajo, da nevarnost mine. A tudi v vasici v odročni džungli, v bližini katere se ilegalno bohotijo makova polja, nekoč ugrabijo pripovedovalkino prijateljico, prelepo Paulo. Dogodek travmatično zareže v pripoved in predstavlja osrednji motiv, okrog katerega se pletejo skrivnosti …

Nenavadna in napeta zgodba s pomočjo pretanjene pripovedne tehnike in izpiljenega, skorajda realističnega sloga, v treh delih odstira dve časovni jedri. Retrospektivno nam s pomočjo spominov, fotografij in skrbno shranjenih igrač subtilno nakazuje nekoliko srečnejšo preteklost protagonistk, ko so zanje še poskrbeli možje. Po njihovi migraciji v ZDA, kjer so si ustvarili novo življenje, so izgubile finančno in psihološko varnost, vse bolj pa se nakazuje, da jih je poleg moških zapustilo tudi upanje v boljši svet. Od trenutka spoznanja, da so ostale same, zanje obstaja samo enolična sedanjost, za katero se zdi, da je s svojimi nevarnostmi tako zelo predvidljiva, da jim vsaj začasno ne predstavlja nikakršnega izziva več.

Jenny Jägerfeld je 47-letna švedska psihologinja z obilo izkušnjami na področju psihiatrične obravnave otrok in odraslih. Svoje tovrstne izkušnje je z izjemno pretanjenim občutkom prelila tudi v svoja literarna dela. Že uveljavljena avtorica je prejela kar nekaj uglednih nagrad, med drugimi tudi nagrado Astrid Lindgren. Svoje uvide trpečih najstnikov, katerih problemi so zaradi širšega nerazumevanja velikokrat skriti družbi, je izvrstno opisala tudi v mladinskem (problemskem) romanu z naslovom Kraljica smeha.

Zgodba se dogaja v švedskem mestu, ki bi bil lahko tudi katerikoli kraj na svetu, kjer se odvija popolnoma običajno zahodnjaško življenje. Najstnica Sasha kot prvoosebna pripovedovalka, zanimivo, želi postati kraljica smeha, kar je zadnja od njenih sedmih zapovedi. Teh se trdno oklepa, saj jo nekako ohranjajo pri zdravi pameti in ji dajejo vsaj navidezno varnost.

Vsebina teh zapovedi je namreč diametralno nasprotna od dejanj in želja njene pokojne matere, ki si je kljub psihiatrični pomoči vzela življenje. Sasha se čez noč znajde v 1-starševski družini; zanjo skrbi sicer ljubeči oče, ki pa zaradi skrbi za hčerko ne more in ne zmore odžalovati svoje izgube. Žalovati pa vsaj na začetku ne zmore niti Sasha, saj jo je travmatični dogodek “zamrznil” v času, ki ga preživlja s prijateljico Märto in s težnjo po upoštevanju svojih zapovedi. Sprememba hčerinih navad in želja ter odsotnost pričakovanih čustev (jeza, jok) očeta tako zelo skrbita, da se zaupa psihoterapevtki, ki Sashi določi datum za srečanje.

Sodoben slovenski mladinski roman Gremo mi v tri krasne Nataše Konc Lorenzutti bo v šolskem letu 2021/2022 obravnavano književno delo v okviru Cankarjevega tekmovanja na šolski in regijski ravni. Glede na naslov morda nehote asociira na slovensko filmsko uspešnico Gremo mi po svoje. Vsebina obeh del je deloma sorodna ‒ gre za odraščajočo mladež, ki se v času poletnih počitnic poda na tabor v osrčje neokrnjene narave v bližino gora.

Roman Gremo mi v tri krasne, ki ga je izdala Miš založba, od filma odstopa v deležu komičnosti. Prav komičnost je bržčas dejavnik v mladinskem filmu Gremo mi po svoje, ki ga pri visoki gledanosti v slovenskih kinematografih ni mogoče spregledati. Ravno prav zoprni vodnik, v vlogo katerega se je odlično postavil Jurij Zrnec, v gledalcih zbuja smeh, med varovanci pa nekoliko manj.

Izpostavljena problematika romana

Bolje kot z njim se znajdejo brez njega, so samostojni, polni idej in prekipevajoče energije. Tudi najstniki v romanu Gremo mi v tri krasne se podajo na (sicer s strani staršev vsiljeni) tabor, kjer pa se večinoma vsaj sprva ne počutijo dobro. Sebe in/ali okolico doživljajo negativno, kot glavni krivec za vse pa je opredeljen pametni telefon. Knjiga ponuja intimnejšo priložnost, da se psihologija najstnikov pokaže v polnem razmahu.

Mladinsko delo Nataše Konc Lorenzutti je, kot je v slovenskem mladinskem leposlovju že skorajda stalnica, problemski roman. Morda je kar malce preambiciozno zajela pester nabor mladostniških težav (od motenj hranjenja, samopoškodovalnih vedenj, paničnih napadov, depresije do prebolevanja razpada družin in smrti znotraj njih), ki izvira iz izjemno slabe samopodobe.

Nekoliko vprašljivo je, ali je vir vsega zla res prekomerna in s strani staršev nekontrolirana uporaba pametnega telefona, preko katerega najstnice pridobivajo nerealne podobe o tem, kako bi morale izgledati, da bi bile všečne drugim. Treba se je zavedati, da so motnje prehranjevanja obstajale že davno tega. Bolj kot to se za ranljivostjo odraščajočih mladih skriva nefunkcionalno družinsko ozadje (nepredelana smrt svojca, ločitev, prepiranje staršev, novo partnerstvo ali nov sorojenec, nepredelana travma staršev, agresija), znotraj katerega se zmedeni in osamljeni otroci zatekajo v pasti sodobne tehnologije.

Po branju Hane, romana uveljavljene češke pisateljice Alene Mornštajnove (1963) sem ob izidu njenega novega romana Tiha leta pričakovala veliko. Hana slikovito in tankočutno opisuje dogajanje v mestecu Meziriči. Spodjeda ga vedno bolj očitni antisemitizem, ki se konča v množičnih deportacijah v koncentracijska taborišča. Nekdaj prijatelji in sosedje pod vplivom propagande spremenijo svoj odnos do Judov in le redkokdo se upa zoperstaviti navodilom oblasti. Roman Hana pa zaradi teme (ki jo, zanimivo, zelo pogosto ubesedi druga povojna generacija nekdanjega vzhodnega bloka) še ne bi bila tako vznemirljiva, če ne bi resnično presunljivo prikazovala Haninega notranjega sveta ob krutih zahtevah okolice in lastnih zmotah. Počasi drvi v kolesje koncentracijskega taborišča, grozot katerega se bralec zaveda, Hana pa (še) ne.

Opis romana Tiha leta

V pričujočem romanu Alene Mornštajnove, Tiha leta, pisateljica ostaja zvesta češki zgodovini, ki je usodno zaznamovala tudi življenje sodobne tamkajšnje družbe. Vrača se v čas klenega komunističnega režima, ki je s pomočjo ideološke socialistične podstati propagiral družbeno enakost, v realnosti pa so vodilni partijci izkoriščali svoj vpliv. Bolj kot karikiranje družbene neenakosti je vsaj v neformalnem prvem delu moč čutiti pristen utrip časa, ki ga je narekoval režim. Znotraj Svatoplukove širše družine, sprva živeče v Pragi, se tre veliko različnih ideoloških paradigm, podedovanih vzgojnih vzorcev in vplivov duha časa.

Če ostala družba ne jadikuje več glede vojne, sta Svatoplukova sestra Doubravka in brat Rostislav utrpela v njej nepopravljivo škodo; slednji si je po preživetem bombandiranju Dresdna večkrat (sicer neuspešno) želel vzeti življenje. Ljudje so brez vsakršne psihološke pomoči živeli iz dneva v dan in skušali živeti s svojo travmo. Večini je uspelo; a posledice so se kazale v apatičnosti, socialni fobiji, zlorabi alkohola idr. V ta negotovi čas se je vsidral komunizem in ljudem dodal novo plast strahu. Najmlajša generacija se z rahljanjem udarniškega naboja na to ni več požvižgala; kot bi čutila “veter spremembe”, je namesto dela kot prej najbolj čislane vrednote postavila ugodje.

Želja po svobodi v polnem pomenu besede se je manifestirala v njihovih emigracijah v tujino, ki so za družino prebeglega pomenile vsaj padec po družbeni (tj. partijski) lestvici. Večinoma pa je emigracija predstavljala ne samo simbolni rez z družino; neredko so se starši zaradi posledic dejanja svojih otrok zlomili, bodisi zaradi obtoževanja okolice, izločenosti iz družbe bodisi zaradi zavedanja, da je tisti otrok zanje takorekoč že pokopan.

Ob branju sodobnih mladinskih romanov pogosto trčim ob problemske romane, ki mladini skušajo približati problematiko, s katero se večina ne srečuje, npr. vprašanje spola, seksualnosti, uživanja drog, nasilje, vojna, revščina idr. Z rahlim oklevanjem sem zagrizla v branje Divjine, ker nisem točno vedela, kaj od naštetega lahko pričakujem.

Mladinski roman irskega avtorja Roddyja Doyla (1958) s pomenljivim naslovom Divjina nad odvede na dva dogajalna prostora, ki se izmenično sledita po poglavjih. Prvi je Dublin, kjer se dogajanje prične in tudi konča. Gre za urbani prostor, kjer v eni izmed hišk živi na videz povsem običajna petčlanska družina. Že samo to dejstvo lahko poraja navihane asociacije na divjino, ki se v vsakodnevnem življenju dogaja v neskladnostih med odraščajočo madežjo in odraslima. Vendar je divjina z naslova večpomenska.

Grainne, starejša “sestra” Toma in Johnnyja, je pravzaprav njuna polsestra, česar se vsi družinski člani zavedajo, vendar ne ustvarjajo razlik. Težavo in neke vrste odvečnost, nepripadnost družini (predvsem mačehi Sandri in mlajšima polbratoma) pa na skrivaj boleče predeluje sama. Tipično najstniško trpljenje je tako obremenjeno še z neko vrsto krizo identitete, saj v svojih sanjarjenjih poveličuje svojo pravo mamo in si predstavlja, kako se z njo sprehaja v New Yorku. Kraj njenega bivališča je pravzaprav edini stvaren podatek, ki ga ima o njej, vse ostalo so skromni spomini iz otroštva in popačene domišljijske predstave, za katere pa še sama ne ve, ali so plod nekdanje realnosti ali ne.

V takšno čustveno razklanost senzibilne najstnice nekega dne prispe sporočilo njene prave mame, da si jo želi obiskati in spoznati. Predstavljamo si lahko konglomerat dekletovih čustev, od pozitivnih, polnih hrepenenja, do negativnih, polnih grenkobe ob večno zastavljenih vprašanjih, zakaj jo je zapustila in se vse do tistega trenutka ni zmenila zanjo. Vendar si želi priti stvari do dna in obema da priložnost, priložnost, ki je sama od ranega otroštva ni imela. Gre za izjemno zrel Grainnin odziv ob upoštevanju njenih adolescentnih težav, ki ga ne bi zmogel niti marsikateri odrasli. Dekle ob začetnem razburjenju, razumljivo, potrebuje mir in oporo, da lahko prediha novonastalo situacijo. Ničesar pa doma ne prejme, saj sta mlajša polbrata zaradi razlike v letih na drugi kognitivno-čustveni ravni; njiju ni nihče zavrgel, imata eden drugega in mater, ki ljubeče skrbi zanju. Ob njunem nerazumevanju si odpre vrata v svet hrepenenja, želi si zaživeti na novo, s pravo mamo, s katero bi nadomestili vse zamujene trenutke.