Sarah Banville so slovenski, predvsem mlajši bralci spoznali s stripom Stare grške bajke in povesti, ki jo je izdala založba Morfem. Strip prikazuje najodmevnejše dogodke iz grške mitologije, kjer starodavni bogovi krojijo urejenost sveta. Da je avtorici skrivnostnost iz najstarejših dob književnosti oz. iz ljudskega slovstva blizu, priča tudi knjiga priročnega formata z naslovom Pošasti. Predstavi se nam 100 mitoloških/čudaških bitij z vsega sveta. Vsako od njih je predstavljeno glede na teritorij, kjer se pojavlja, običajno opisu sledi tudi ponazoritvena zgodba, razlogi, zakaj je (namišljeno) bitje pridobilo status pošasti. Nekatere izmed njih se pozna v izročilu več narodov, lahko gre zgolj za različnico ali pa enako pojmovnost z drugačnim poimenovanjem. Opisi so poljudni in tako primeri tudi za mlade bralce. Na drugi strani jim sledi velika ilustracija Quintona Winterja. Velika večina je videti res neugodnih, tako da si lahko le stisnjenih zob predstavljamo, kakšen strah so pošasti nekoč nagnale preprostim ljudem v kosti, ko so se odpravljali spat ali ko so stopali skozi samotne gozdove.

Zabaven naslov knjige Mumija mi je pojedla domačo nalogo Thiaga de Moraesa že z lično ilustracijo na naslovnici in z bogatimi dodatki zlate barve kaže na časovni preskok v čas starih Egipčanov. Starejše generacije bralcev se bodo zagotovo spomnile zelo brane zbirke Časovni stroj, ki nas je popeljala v mnogo zgodovinskih dogodkov in nam na ta način predstavila starodavno miselnost in družbeni ustroj posamezne dobe.

Da je osebna izkušnja ali vsaj identifikacija z glavnim junakom tisto, kar pritegne predvsem mlade bralce, je zagotovo vedel tudi avtor knjige Mumija mi je pojedla domačo nalogo, ki se je podpisal tudi pod Atlas zgodovine in Atlas mitov (oba sta izšla pri založbi Morfem plus). Glavnega junaka, nadpovprečno bistrega enajstletnika Henryja, med računanjem zahtevne enačbe v šoli doleti nekaj, kar ga posrka v med stare Egipčane. Skok v preteklost v popolnoma drugačno kulturo kompenzira z razgledanostjo in z analitičnim umom. S svojo inteligentnostjo se uspešno zoperstavlja borilno nastrojenemu vrstniku Uziju, kasnejšemu faraonu Razmesu II.

V zajetni in lično oblikovani knjigi se skriva enajst škotskih pravljic in pripovedk, ki jih je zbrala in uredila škotska pisateljica Theresa Breslin. Ljubitelje (tudi) ljudskega slovstva pričaka skok v škotsko pokrajino s preprostimi ljudmi (pastirji, kmetje, kovači, drvarji …), ki so še znali živeti z naravo. Tako kot povsod po svetu so tudi oni verovali v bajeslovna bitja, ki so jim burila domišljijo in vlivala strah v kosti. Za razliko od slovenske kače z belo kronico tukaj vladajo bitja s selektivno prijaznostjo: grozljivi konj kelpi, ki ga lahko uroči samo resnično dober človek,  zelena vila, ki pomaga ljudem v zameno za otroka, …

Preberemo lahko tudi različico nam vsem znane pravljice Pepelke, ki pa je v škotski izvedbi realnejša; lepo dekle hodi peš in je oblečeno v obleke iz naravnih materialov. Vsako pravljico spremljajo ilustracije izpod rok Kate Leiper. Zanimivo pri tem je, da so narisana v zelenkastih tonih, kar vzbuja zavedanje, da gre za vdor mističnega, mitološkega, skrivnostnega, že pozabljenega. Za platnicami se za vse radovedneže skriva še nazoren zemljevid Škotske z označenimi pokrajinami, od koder prihajajo zbrana besedila.

Ulica okopov, novi član v zbirki Horizont založbe Sodobnost, je dokaj zajeten družebenokritični roman finskega avtorja, ki v določenih motivnih drobcih celo spominja na rojaka Arta Paasilinna (npr. v omembah ruske okupacije, jedkost v pripovedovanju, obravnava značajske lastnosti, ki postane gonilo dogajanja idr.). Za Ulico okopov je priljubljen finski pisatelj Hotakainen leta 2002 prejel nagradi Finlandia in nagrado Nordijskega sveta za književnost, leta 2004 pa je bil po knjigi posnet tudi film. Hotakainen ni novinec v prevodni literaturi na slovenskem knjižnem trgu; založba Sodobnost je izdala njegova romana Zakon narave (2015) in Kar vam je usojeno (2012) v slovenskem prevodu.

Matti je sveže samski. Zapusti ga žena, ki s seboj odpelje tudi hčerkico Sini. Matti ta udarec primerja z branjenjem finskega ozemlja med rusko okupacijo, pri čemer so vojni veterani za to častno dejanje prejeli lesene hiške, on sam pa za oporo družini in t. i. družinsko vojno ni prejel ničesar. Spomni se, da je žena želela živeti v hiši in trdno je odločen, da je to ključ, da se družina znova združi. Prične se peklenski načrt za dosego cilja … Matti se na vse kriplje trudi raziskati skrivnosti nepremičninskega trga, psihološki ustroj nepremičninskih posrednikov in ljudi, ki bivajo v hišah. O vseh naštetih nima pozitivnega mnenja, vseeno pa meni, da bo z odlično organizacijo, vztrajnostjo in zvitostjo prišel do lastne hiše.

Mati je predstavnik ljudi, ki vso svojo bit usmerijo v dosego cilja ne glede na sredstva. Odloči se tudi za tako bizarne podvige, da se v bralcu pojavlja zla slutnja, da se težnja po hiši ne bo končala dobro. Matti goji velik razpon občutij, zaradi fiksnih idej deluje ekscentrično, družbi neugodno. Sčasoma začneš razmišljati o tem, kdo vse je Matti v tvojem življenju;  nekdo, ki se je sprva prijazno, prijetno in požrtvovalno priplazil v tvoje življenje, ob prvi zanj neugodni priložnosti pa je pokazal svojo iztirjeno plat. Zaradi vpogledov v doživljanja vseh vpletenih oseb, ki so ločena na poglavja, nekako ne moremo določiti krivca za nastalo situacijo – razen samega konca.

Zanimivo je tudi primerjanje sodobnosti z zgodovino; čeprav se zdi vojno stanje mnogo bolj kruto kot soočanje z novodobnimi stiskami (razpadi zakonov, socialne razlike), nas Mattijevo razmišljanje privede do zaključka, da ima vsaka doba svoje zagonetke, ki ljudi spravljajo v obup in ob življenja, količina trpljenja pa je pri tem subjektivno pojmovanje posameznikov. Matti je vsaj na videz samozavestni individualist, občutljiv na posege v urbanistični vsakdan, in skoncentriran na minimiziranje zaslug vojnih veteranov.

• Najdete me tudi na Instagramu.
• Založba: Sodobnost
• Št. str.: 319

Vinka Möderndorferja slovenski literarni prostor pozna kot uveljavljenega pesnika, pisatelja, dramatika, esejista in režiserja, ki je za svoje delo prejel več nagrad (desetnico, Grumovo, Borštnikovo, Šeligovo, Župančičevo nagrado, večernico, modro ptico in nagrado Prešernovega sklada).

Mladinski roman Jaz sem Andrej je prvič izšel leta 2018, v šolskem letu 2021/22 pa so ga slovenski sedmošolci prejeli v okviru vseslovenskega projekta Rastem s knjigo. Delo je didaktične oz. problemske narave, kot je bilo že nekajkrat v dosedanjih izborih (npr. Elvis Škorc, genialni štor, Avtobus ob treh, Kit na plaži …). Ob tem se je sprožil plaz polemik predvsem staršev pa tudi psihologov, saj je v delu eden od motivov (pre)zgodnja spolnost in kot tako za ciljno populacijo neprimerna.

Gre za fiktivno zgodbo 15-letnika Andreja, ki v svojem življenju doživlja vrsto neprijetnih sprememb, ki si sledijo ena za drugo, pri tem pa najstnika vsaj začasno puščajo oropanega samozavesti in varnosti. Začetek vsega predstavlja nenadna ločitev Andrejevih staršev, ki prelomi dosedanje življenje na podeželju, ki se je zdelo kot v raju. Sledi veliko dogodkov, ki ravno tako kot prezgodnja spolnost dopuščajo možnost razmisleka, pogovora ali priložnosti za samorefleksijo, saj se tudi mlajši najstniki zagotovo lahko identificirajo v vsaj eni od problemskih točk.

Nekako samoumevno se namreč zdi, da otrok po razhodu staršev tradicionalno (brez sodne odločbe) pripada materi, ki se v bivalni stiski zateče k svoji ostareli materi, oče pa sinu zgolj priložnostno nameni svojo pozornost v obliki pijač v baru in telefonskih pogovorov. Mati je prikazana kot zmedena, delno čustveno neuravnovešena, odraščajočega sina prosi za nasvete v povezavi z novim ljubezenskim življenjem, premalo oporna in veliko preveč posesivna, nestabilna.

Špansko pisateljico Caro Santos je slovenski knjižni trg spoznal že s tremi krajšimi, a zato nič manj zabavnimi deli za najmlajše nadebudneže: Prodam mamo, Prodam očeta in Prodam Rozinkota, v katerih prijatelja, glavna književna junaka v določenih težavnih obdobjih sodelujeta v hudomušnih projektih »prodajanja« družinskih članov. Vsa dela so ilustrirana in prilagojena za prijetno branje tudi dislektikom.

Roman Laž je avtoričino četrto delo, prevedeno v slovenščino (prevod Barbare Pregelj). Je napeto delo, namenjeno v prvi vrsti mladostnikom, priporočljivo pa tudi vsem, ki vplivajo na njihove vrednote (starši, učitelji, svetovalni delavci). V njem Care Santos izvrstno vpelje elemente kriminalnega romana, v katerega pa zelo subtilno prikaže nevarnosti spletnega komuniciranja z neznanci. Glavni književni osebi, Xenia in Eric, sta najstnika, ki pripadata diametralno nasprotnim družbenim slojem. Medtem ko je Xenia pridno in uspešno dekle, nad katerim bdijo zaščitniški starši, ki želijo hčerko obvarovati vseh pasti odraščanja, pa je Eric otrok družbenega dna. Kljub temu v njem bdi želja postati boljši od tega, kar mu primarno okolje ponuja.