Beatriz Oses je španska pisateljica, ki piše za mladino in odrasle. Založba Malinc je prevedla in izdala v tujini dobro sprejeto mladinsko delo z naslovom Erik Vogler in zločini belega kralja. Delo zahteva pogumnega mladega bralca, ki se zabava v napetih zapletih in nepredvedljivih razpletih. Zakaj?

Maša Ogrizek (1973) je slovenska literarna kritičarka in književnica. Doslej smo jo poznali predvsem po delu Gospa s klobukom (2017), leta 2021 pa je izšlo njeno delo Lisičja luna, za katero je avtorica prejela 26. večernico za najboljše slovensko otroško in mladinsko leposlovno delo, Lisičja luna pa je bila nominirana tudi za desetnico leta 2022. Gre za sodobni fantastični mladinski roman, ki je izšel v založbi Miš. Odlikuje ga nekoliko neobičajen format glede na vsebino, saj spominja na slikanico, na slednjo pa utegnejo asociirati tudi ilustracije v temnih tonih Tine Dobrajc. Vsebina sama je večplastna in primerna za bralce 2. ali 3. triletja osnovne šole, kar so ugotovili tudi predlagatelji knjižnih del za interesno tekmovanje s področja slovenščine za Cankarjevo priznanje v šolskem letu 2023/24; delo je bilo izbrano za tekmovalce iz 6. in 7. razreda.

V delu je prisotna ločnica med realnim in fantastičnim svetom, prehajanje med njima pa je mogoče pod posebnimi pogoji. Tako iz realnega sveta v fantastični gozd nekega dne pridejo povsem običajni odraščajoči otroci s svojimi težavami in bolečinami. Čas v novem svetu preživljajo s samospraševanjem, spoznavanjem drug drugega in samega sebe, prilagajanjem na spremembe. Prevelika odstopanja v socializacijskem vidiku se začnejo brusiti; spoznajo, da so povsem različni, a hkrati morajo delovati za skupno dobro (kot pleme). Interpretacije vhoda v fantastični svet so lahko različne, glede na starost in dojemljivost bralca: od pustolovščine, v kateri so se znašli otroci, simbola, ki povzema prevetritev vrednot (prijateljstvo, svoboda, družina, pogum, žrtvovanje, žalovanje), do duhovnosti (selitev duš) ali medicine (boj za življenje).

Založba Učila je letos izdala biografijo o eni najbolj znanih pisateljic otroške literature širom sveta, Astrid Lindgren (1907–2002), ki jo je napisala Susanne Lieder. Kljub temu da je bila slavna pisateljica bolj kot ne zaprta vase in da ni marala soja žarometov, se je avtorica pričujočega biografskega dela zakopala v obstoječe vire in zapisala izredno berljivo zgodbo o neverjetno žilavi Švedinji, ki je tudi v težkih trenutkih nista zapustili igrivost in občutek za pravičnost. Ne gre za prikaz celotnega avtoričinega življenja, pač pa so najbolj izpostavljeni otroštvo, mladostništvo in odrasla doba; natančneje trenutki, ki so Astrid Lindgren pripeljali do velikanskih uspehov na področju pisateljevanja. Pot do tam pa je bila velikokrat tudi trnava …

Pri tako uspešnih pisateljih literarna srenja pogosto odkriva vzvode za pisateljsko žilico. Astrid Lindgren je sama omenjala, da je treba dati svoji domišljiji prosto pot. Srečno otroštvo, polno svobode in razigranosti sta dala Astrid in njenim trem sorojencem temelje za pripovedovanje. Glavno bolečino ji je prizadejalo nenačrtovano materinstvo pri 18 letih, zaradi česar je bila po njenem mnenju primorana otroka oddati v rejo, o pravilnosti in primernosti česar se je najbrž spraševala celo življenje. Selitev od njej ljubega domačega kraja in ljubeče družine je bilo njej samoumevno, češ da je na tak način zavarovala ugled staršev. Na začetku prejšnjega stoletja je tudi na Švedskem veljalo prepričanje, da je otrok, rojen izven zakonske zveze, plod nemoralnosti in nekaj, kar je vredno obsojanja. Astrid se s tem dejstvom ni obremenjevala, za mnenja drugih se ni nikoli preveč ozirala. S tem je pogosto povzročala dvigovanje obrvi drugih, a prepričanje v svoj prav je obrodilo sadove. Otroka je po treh letih zopet dobila v skrbništvo; pri tem pa razberemo pravo nrav te svetovno znane pisateljice, ki pa ni nikoli prejela Nobelove nagrade za književnost. Razumela je otrokovo stisko in strah, kar pa mu je skušala olajšati s pripovedovanjem zgodb.

Tomo Podstenšek je uveljavljeni slovenski pisatelj, ki ga poznamo kot prozaista. Pohvali se lahko s sedmimi romani in tremi zbirkami kratkih zgodb. Površinska napetost je roman, ki je bil leta 2022 nominiran za nagrado kresnik. Na zanimiv način obravnava psihološko stanje nepremičninske agentke Anje, ki je ljubimkala s poročenim moškim in si, kot se to pogosto rado zgodi, domišljala, da se bo “njen” arhitekt Rok končno ločil od svoje žene in se bo preselila k njemu, v dizajnersko dovršeno hišo.

A čas teče in nič se ne zgodi. Fantazme ljubimko pripeljejo do maščevalnega ukrepa (Rokovi ženi napiše pismo resnice), ki pa ga takoj po Rokovem klicu želi izničiti in potlačiti svoja negativna čustva.  V pogovoru s poštarjem se nam izriše protagonistkino nefunkcionalno družinsko ozadje, ki nakazuje, da imamo pred seboj podrejeno osebo, s katero se da zlahka manipulirati.

Roman Emmy na potezi, prvenec angleške pisateljice Helen Harvey je v prevodu Brigite Orel izšel pri založbi Miš leta 2022. Umeščen je med romane v zbirko Zorenja, ki zaradi svojevrstnih tematik nagovarja predvsem odraščujočo mladino. Avtorica je z odliko dokončala podiplomski študij pisanja za mlade na Univeri v Bathu in leta 2017 prejela nagrado United Agents. Bolj kot to je zanimivo dejstvo, da živi z gejmerskim partnerjem, kar je (bila) zagotovo odlična odskočna deska za pisanje.

Emmy je krotka najstnica, ki živi v urejeni družini z revnimi prihodki. Starejši brat Ryan težko prenaša ločitev staršev in prihod “nadomestnega” Paula, s katerim sprva kar ne moreta najti skupnega jezika. Mama je izdelovalka tatujev, ukvarja se tudi s poslikavami obrazov. Socialna slika se na najstnici začne odražati v stiski, ko se njena najboljša prijateljica priključi skupini popularnih, lepo oblečenih in tudi hudobnih deklet, katerih vodja je Vanessa. Kar naenkrat so njena oblačila označena kot smrdljiva in polulana, čevlji bratovi in to so glavni razlogi, zaradi katerih Emmy ne more biti ena izmed njih. Da je dekliška zloba mnogokrat posledica subtilnega razloga vodje skupine, kateri ostale slepo sledijo, se zaveda Emmyjin brat Ryan, ko sestra s “težko” privarčevanim denarjem dobi nove superge in jopico iz trgovine rabljenih oblačil.

Založba Sodobnost je v zbirko Horizont vključila nov roman s pomenljivim naslovom Šest stopenj svobode. Katere stopnje to so, lahko sicer razbiramo iz konteksta, sicer pa je naslov vezan na članek v stari, zapuščeni reviji, ki ga protagonistka najde v skrivnem hodniku stare hiše, ki jo z očetom renovirata. Želja uiti utesnjenosti, tako fizični kot psihološki, je gonilo romana kanadskega avtorja Nicolasa Dicknerja. Zanimiv način pisanja, kot smo ga sicer že vajeni iz Horizontove zakladnice, nam odkriva razmišljanje več literarnih oseb. To prefinjeno nadomesti vsevednega pripovedovalca, hkrati pa bralca odstiranje zgodbe kos za kosom pušča v radovednosti vse do epiloga. Roman šest stopenj svobode obravnava sodobnejše teme ne čisto vsakdanjega življenja; tako smo priče socialne odmaknjenosti. S slednjo so povezane izbire poklicev oz. dejavnosti skorajda vseh literarnih likov, prav tako pa težava ali želja po izogibanju socialnih stikov pri njih povzroča težave (neredno in nepravilno prehranjevanje, zakonske težave, osamljenost, stopanje na in čez mejo zakonitega).